In pesmi moje niso ne besede, zdihljaji so iz srca tajne srede, kipeči k luči tja v visoki raj.
III Zdihljaji so samotne duše cveti, ki se odpro tedaj, kadàr zasveti nebeško sonce v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srce borno. Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti, približaj rožicam obraz razvneti, oko približaj svoje čudotvorno, da soncu nagnejo se mu pokorno, in spleti liste nade zeleneče in rožice ljubezni pregoreče in lilije srca očitega...