Sicer pri tem oranju peto bi kolo ne bil; še kako smešno bi uganil in tudi kakšnega filistra ranil. A mračno gleda zdaj mi v svet oko; šaljivost rakom žvižgat, ribam gost je šla zdaj žèla mojega bridkost.
V In ti si tega kriva, odaliska, golobček moj, belà trnjolica, prevzetni pav, ne, ne, vijolica, ki roka hrepeneč jo k prsim stiska.