In v smehu je v temi polnočnih struj odplul zanikujoči poglavar.
IV In topo zre oko v ponočni svet, brezsmiselno, brezčutno, brezizrazno, po nebu plava mesec tih in bled, na črno zemljo sije neprijazno. Zato sem torej celo vrsto let gojil krepost s tak verno, vročo, blazno ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet, da srce moje bode prazno, prazno!...