oko (901-1.000)

brez bojazni se je upal pogledati ji v srpo	oko.	»To sem vedela takoj!«	A
konjem in zopet obrne proti njemu srpo svoje	oko	‒ »pa recite sam mi in trdite, če si upate,	A
Videla je, kako je silila dekletu solza v	oko;	tudi starki sami je prihitela debela kaplja	A
kar je še mileje, gledati v zornejše tvoje	oko,	ljuba, draga moja!« Med solzami sta se smejali	A
uniforma njegovega veličanstva. Plaho svoje	oko	obrnila je proti meni, ki ji pomagati nisem	A
/ stran 198 . / Krušiču se je zabliskalo	oko,	kvišku se je vzklonil, da bi bil takoj pripravljen	A
Tudi Filip je vstal. Nekaj časa sta si zrla	oko	v oko. Bledo lice se je Tekstorju zalilo s krvjo	A
Filip je vstal. Nekaj časa sta si zrla oko v	oko.	Bledo lice se je Tekstorju zalilo s krvjo in	A
porodnico tisto noč in, kamorkoli je obračal	oko,	razpršila se je siva megla in mu razkrila milobno	A
že bolj razvlekla vtem, morda se je pa tudi	oko	bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je	A
izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je molčal in	oko,	ki se mu je bilo poprej zjasnilo, postalo je	A
« Zatisnil je	oko.	Pod oknom se je podrla tedaj skladalnica drv	A
opazil nikdo. Ali opazilo jo je skrbeče materino	oko.	Gospa Helena, ki se je bila v teh časih postarala	A
mladih!« V hipu se je stari devici napolnilo sivo	oko	z vodo, in vsak hip seji je grozila izliti mala	A
234 . / Obrnila se je proti njemu in njeno	oko	se je uprlo nanj nekaj trenutkov.Koprnel je	A
vendar ni mogla prikriti solz, ki so ji zalile	oko.	»Pravijo, da zahajate v Sotesko!« vzdihnila	A
je kakor dolgočasno zimsko polje! Kamor seže	oko,	pokriva blestečega snega odeja mrtvo livado	A
ki sem jih zamolklo spregovoril, ujelo se je	oko	moje z očesom kontese Line.Tudi njen pogled	A
istini. Sladkozveneče se je smejala in njeno	oko	je z dopadajenjem zrlo na tujki, ki sta tako	A
Ali to veruješ, Lucija?« In ostro je uprla	oko	v dekleta. »Jaz ne vem,« odgovorila	A
ostanem sama!« In še bolj mrtvo ji je postalo	oko	in pri sebi je ponavljala: »Sedaj gresta!	A
črta se mu ni premaknila na zarjavelem obrazu.	Oko	njegovo je mrtvo zrlo čez tujki, kakor da bi	A
sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko	oko.	In tvoje oko, Serafina, je tudi tako modro nebo	A
kakor bi zrl v najčistejše žensko oko. In tvoje	oko,	Serafina, je tudi tako modro nebo, da bi človek	A
tvoje podobe in fraze poznam že vse! Modro	oko,	modro nebo!Potem prestopiš k jutranji zori in	A
mračno v sobi. Venomer so ji silile solze v	oko	in prepričana je bila, da je na svetu ni nesrečnejše	A
bojazljivim gospodom, ki si mi ni upal pogledati v	oko,	dospela tja, bila je že zbrana množica na pokopališču	A
sedela kontesa Lucija in ljubezni polno svoje	oko	je dvigala skrbljivo proti bolnici.	A
strahu pred njim. Gledala sta se kot dva gada,	oko	v oko.Oba mogočnih udov, in moč sta imela, kot	A
pred njim. Gledala sta se kot dva gada, oko v	oko.	Oba mogočnih udov, in moč sta imela, kot jo ima	A
obrnil pogled proti nji. Še vedno je njeno	oko	tičalo na mojem obrazu. Sedaj pa se mi je zopet	A
Njegov obraz je bil izpremenjen, a tudi njegovo	oko	se je bilo izpremenilo.Nekoč je padlo z visoške	A
in manj odkritosrčen, da ti ni rad pogledal	oko	v oko. Pri Dachauu na Švabskem smo navsezadnje	A
manj odkritosrčen, da ti ni rad pogledal oko v	oko.	Pri Dachauu na Švabskem smo navsezadnje zopet	A
predstavljal drugače, kakor ga je ugledalo moje	oko	tisto popoldne.Na širokem stolu je sedela neznatna	A
da sem že mislil, da me prežge njegovo žareče	oko.	Odgovoril sem: »Kristus mi je priča, da verujem	A
se je obrnila. Tudi danes je počivalo njeno	oko	na sivih planinah, kjer so bili vrhovi ravno	A
zakrilo pred gledalci, da ni moglo nepoklicano	oko	gledati njene premočene in le slabo oblečene	A
se je še ulegel Agati mrak na lice in njeno	oko	me je časih spominjalo na poglede, s katerimi	A
Obrnil je obraz po družbi za sabo in njegovo	oko	je obstalo nad mladim človekom, ki je, opravljen	A
meni!« je dejal eden, ki je bil slep na levo	oko,	»premotim ga tako, da bo gluh in slep!« »Ti	A
nisi trosil krive vere v nespametno dušo?«	Oko	mladeničevo se je uprlo s ponosom na dekle,	A
in rasla, dokler ga nismo opazili na prosto	oko,	krilatega vladarja naših gozdov.Z dolgim vratom	A
Pravo čudo bo, če ugleda danes divjačino moje	oko!	l Po ravno tisti stezi, po kateri je prej prišel	A
Ugledavši lovca, obstane plaha sredi steze in povesi	oko	pred njega pogledi. Svet mož je bil kanonik	A
ni izpregovoril, in ko je ona končno dvignila	oko,	tedaj jo je še vedno gledal in gledal ter ji	A
brisala rano, zavedel se je in odprl modro svoje	oko.	mKako me peče!l zastoka v bolečinah in se poskuša	A
to knjigo?l Ko mu ničesar ne odgovori, upre	oko	v nje bledo lice: mDalmatinova knjiga!In to	A
ognjem in mečem iztrebim vse, kar je gnilega.	Oko	me boli, če te gledam, Katarina.Za danes ti	A
v Gospodu. Tukaj je torej bilo, ko je moje	oko	prvič in zadnjič gledalo v obličje pravičniku	A
pretresla njega molitev, da so ji solze zalile	oko.	mUbogi, zapuščeni siromak!l	A
mIn kaj naj storim potem?l mTvoje	oko	ugleda tolpo hlapcev.Težke muškete nosijo in	A
izpregovoriti. Kakor živo oglje se mu je zažarilo	oko,	potem pa je zakričal: mRoko z obraza, umazani	A
prime roko dekletu in dvigne plaho in boječe	oko	proti nji, ki tudi ne more izpregovoriti.Neprestano	A
Neprestano se je borila s solzami, ki so ji zalivale	oko.	mV Bogu odhajam od tebe, Katarina,l dejal je	A
malopridnik med nami, brisal si je skrivoma z rokavom	oko.	Dober človek je bil Tine, in vsi smo čutili,	A
‒ da bi nam Bog s plaščem ljubezni zagrnil	oko,	ogledalo naše duše; ‒ da nam v srce ne bi prišla	A
zdaj ponikniti v zemljo. Grofinji Emi se je	oko	skalilo od žalosti in sramote. Obrnila se je	A
tujo roko ...« Živel je z letino in zemljo,	oko	mu je drselo po malogabrovskem polju, Stični	A
tudi cvetke, ki jih je škoda, ker so lepe za	oko	in srce in ker še medijo čebelam.« A	A
ki so po krivici preganjani.« »Zob za zob,	oko	za oko,« je Trlep vračal; »tudi tako je zapisano	A
po krivici preganjani.« »Zob za zob, oko za	oko,	« je Trlep vračal; »tudi tako je zapisano.«	A
nima oči, hodi zamudno; če pa vidi vsaj na eno	oko,	že hodi varno in srečno.« »Pa vendar	A
vzel?« Marički se je zdelo, da se kali očetu	oko.	Ali mož je pograbil pismo in ga je srdito zmečkal	A
v valove, in ni nazadnje samo njeno strašno	oko	gledalo iz vode in jo priklepalo kakor s sto	A
po rosni noči čisto in svetlo kakor dekliško	oko,	za dobro jutro že napelo milijone in milijone	A
zagovorom? Vsi pogledi jo lovijo, tako ti je na	oko,	mlada in lepa, kakor je.« »Pa res.	A
domislil. »Urša, ki si trdnih pesti, ti ga vzemi na	oko,	pa bomo brez skrbi!« Urša ni rekla nobene, ujetnika	A
starejši Hrvat godrnjal. . / . / stran 23 . / »	Oko	je slepo, če srce gleda.« »Saj ne verjamem,	A
čuječa spi in gleda stvari, ki jih ne vidi drugo	oko.	« A Polona se je spet zganila in oglasila: »O	A
nasmehnil ponosnemu možu; »en sam prašek ti	oko	skali, včasih tudi oslepi.«Malo je pomolčal	A
po volji.« »Po nobeni mi še nikoli ni palo	oko,	da bi dejal, dobiti jo moram, pa je.A če bi	A
Nagnil je glavo po strani, zatisnil spodnje	oko	in z zgornjim gledal skozi stransko luknjico	A
tudi tam bobri?« Sulcu je poželjivo zablisnilo	oko.	»So.«	A
pristal na trdini. Njegovo opazovanja vajeno	oko	je brž ugledalo precej doraslega bobra. Hkrati	A
kamor koli, samo da ne spazi mladcev nezaželeno	oko.	Jezena Roža je dokaj naglo priveslala med otoke	A
tako spretno nastavil, da bi jo najbolj vajeno	oko	težko spazilo.Pegavec je ves čas pozorno sledil	A
če bi bilo treba. Ostrorogemu je zablisnilo	oko,	pa se je brž potajil. Mirno, kakor bi se ne	A
vsaka sled za mano.« Jezerni je jezno zablisnilo	oko.	»Veš kaj, Ostrorogi,« si je domislila Sinjeoka	A
smrčal. Nosati je prav počasi odgrnil samo za	oko	na široko kožo izpred vhoda.V medli svetlobi	A
ga varovala, če treba ni. Ne da bi odmaknil	oko	od vhoda, je ukazal: »Alo, mladca!Loke v roke	A
roke in začel vohati po tleh, Nak. Ni ga varalo	oko.	Tudi nos mu je povedal.	A
napadli volkovi in vse izdali.« Tur je na eno	oko	zamežal in pokazal izpod brk samo eno stran	A
spodrašičata, sta dvojčici. Na las in stas in na	oko	sta si podobni, da ju le redkokdo loči.Starejša	A
Starcu se je pa zazdelo, da ugaša tudi njegovo	oko.	Znotraj v koči Som ni legel.	A
Prej izmučeni očetov obraz je zaživel.	Oko	se mu je čudno zaiskrilo.Pogledoval je zdaj	A
hoditi. So se obotavljali, hm ‒« Lisjak je na eno	oko	zamežal, »‒ pa sem jih le prelisičil.« »Pazi	A
hujskal medtem, ko ga ne bo opazovalo nobeno pravo	oko,	Zorne Kaline proti njemu. Lisjak se je pa nekaj	A
Ne verjameva, da se za nikomer ne ozira tvoje	oko.	Obraz te izdaja.«	A
moral jaz ubogati tebe.« Presukani je na eno	oko	na pol zamežal. »Ubogati ‒.« Ris je stegnil	A
Jelen je sedel nazaj na tnalo. Njegovo	oko	se je pa zazrlo na oblo Brdo. V popoldansko	A
. / stran 9 . / Ostrorogemu Jelenu se je	oko	zadovoljno zaiskrilo.Pogladil si je sivo brado	A
Bronaste oglavnice!« Sivolasemu Jelenu se je	oko	mladostno zaiskrilo.Najrajši bi dvignil sulico	A
prestopijo, da bi njih koraka ne spazilo tvoje	oko.	Si razumel?«	A
obljubil, da bo čuval mladenko kakor lastno	oko.	Drevak je čakal pripravljen.	A
postale trde kakor kamen. Izvedeni je na levo	oko	zamižal, nagnil glavo in meril.Drnk!	A
»Ne, ne, ne,« je hitel zatrjevati Jazon.	Oko	se mu je pa zvito zablisnilo: »Saj stavim zid	A
je kmalu preveril, da ga ne vara ostrovidno	oko.	Bilo je res.	A
Rože je prepoznavala bolj po vonju kakor na	oko.	Na daleč sta pa oba z Ostrorogim videla in razločeval	A
tetivo, pa ga je prav takrat ravno pod desno	oko	pičila velika rdeča mravlja.Od bolečine je zamežal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani