oko (701-800)

šepetaje. Sedeli so v krčmi in so skrbeli, da bi	oko	ne srečalo očesa. ”Slaba letina!“	A
vpraša to . / . / stran 100 . / njeno svetlo	oko.	”Ali nisi že vajen teh strahov?	A
pisane mlaje pred cerkvijo. ”Od daleč vidi	oko,	da je ta fara izmed vseh pobožnih slovenskih	A
človek in poštenjak. Šrangar, ki je imel bistro	oko	za človeške napake, za greh in zmoto, je sodil	A
pest in je udaril Luko v obraz, naravnost na	oko.	Nihče ni izpregovoril besede, tudi nobena druga	A
na čelu, nad obrvjo, zdaj se je ulila kri čez	oko.	Ko je tiščal pest na čelo in pogledal z drugim	A
ni ne nasmehnila, niti ji ni prišla solza v	oko	...Hotel sem jo prašati, kod je hodila, sirota	A
ustnice Matere božje, kadar se ozre nanjo plaho	oko...	In tako sem vstal in sem šel za njim, kamor so	A
kakor žarek usmiljenja božjega? Da je ustvaril	oko,	ki nima solze, usta, ki nimajo besede?Glej	A
niti pomilovanje. Kako bi se ji bilo drugače	oko	zasolzilo ob slovesu? In zasolzilo se je ... v	A
ni bila vzdignila niti za ped; neba ni bilo;	oko	je razločevalo ljudi komaj na deset korakov	A
pot poznejšemu življenju, so napol pozabljeni,	oko	jih vidi komaj še za daljnimi meglami. Malenkost	A
bela zagrinjala ob oknih in cvetice, kamor je	oko	pogledalo.Ksenofonu se je zdelo, da je stopil	A
lice.“ ”Ne skrivajo hude misli v srcu, ko je	oko	veselo in beseda prešerna.“ ”Ne skrivajo	A
stvar, poglavitno pa je dobra šola, vežbano	oko	in plemenit okus ... Če bi bila ta ženska, ki	A
ustvarjena za moje noge. Počasi po ravni cesti, pa	oko	nikoli od cilja -- to je zame!Ti pa si umetnik	A
Kje so? Zbegano	oko	jih išče, ne vidi jih.Še na grobovih ni ne cvetja	A
vrtov, le tupatam okno razsvetljeno: zaspano	oko	je gledalo iz noči. Napotil se je k svojemu	A
on, sluga na magistratu, je bil slep na eno	oko;	njegova žena je bila gluha; oba sta bila že	A
imel zelo ozko, belo, prav dekliško lice; eno	oko	je bilo široko odprto in se je svetilo, drugo	A
melodijo? Iz davnine je smehljaje pogledalo sinje	oko	-- čigavo je?Poslušaš zgodbo, ki ni tvoja; ni	A
in v dušo. Kamor se ozre zbegano, žalostno	oko,	vidi čemerno jesen, vidi obnemogel, truden mrak	A
roko ter se nasmehnil samo z enim licem. Levo	oko	je imel prevezano s črnim trakom, desno je bilo	A
roko, zato ker nisem videl skoraj nič; levo	oko	mi je bilo izteklo, desno se je solzilo.Bolelo	A
Hiše so vse enake; visoke, temne, tihe.	Oko	se ozre in spozna takoj: v tej ulici še ni bilo	A
teden; izkušnja pa nama je kmalu izbistrila	oko	in pamet.Na jesen sva razločevala in sodila	A
stopila pred Boga, sodnika. Milosten je in njegovo	oko	ne bo neprijazno, ko bo pogledal v najina srca	A
izkusilo moje. In nikoli se ni zasolzilo moje	oko,	zakaj vedel sem, kakšen je moj delež; sam sem	A
potrtem srcu grenko zaželjeni. Tedaj - Oj	oko	ti moje, napol oslepelo od bridkosti, ali se	A
licu bolesti, grenkobe v nobenem srcu ... Oj	oko	ti moje, razbolelo, napol oslepelo od bridkosti	A
usta od osuplosti in strmenja. Kajti človeško	oko	še ni videlo takega veličanstva, kakor ga je	A
jih ljubil; zdaj, ko se bližajo, me je strah.	Oko	ne vidi, uho ne čuje, še srce ne sluti; nenadoma	A
zavržen, v ledeni pustinji čisto sam. Nobeno	oko	se ni ozrlo nanj, nobeno srce ni govorilo ž	A
Ali prenesti ni mogoče te strašne samote;	oko	strmi v sivo brezdanjost, roka se iztega, sega	A
polna lažnivost! Nebo je jasno, kakor ribje	oko,	beli oblački plavajo po njem.Reka se vije kakor	A
če bi ne bil nekoč stopil ministru na kurje	oko,	bi bil danes tudi že dvorni svetnik, tako bo	A
Dovoli, prijatelj, to solzo, ki mi je orosila	oko...	Vzdihovalo je, stokalobrez	A
prišel k njej. Zastrmela je nanj, trepetala ni;	oko	je odzdravilo očesu, smehljaj se je zlil v smehljaj	A
glasu ni bilo, ne koraka. Bledi so bili obrazi,	oko	se je balo očesa. O mraku je bilo, ko je Vid	A
kakor da jih je bilo sram, so molčali vsi, še	oko	ni več poznalo očesa. Lavrin je vstal, stopil	A
z njo. Dvoje temnih senc je stalo na pragu;	oko	bi ne razločilo oblik, ali srce jih je razločilo	A
upognjenega vrata in do telesa ..., ki bi ga sanjalo	oko	v zadnjih vročih sanjah, zato da bi se ne odprlo	A
sanje, s pesmijo k nebesom kipeče, so zastirale	oko;	in oko je gledalo jasneje nego kdaj poprej.	A
pesmijo k nebesom kipeče, so zastirale oko; in	oko	je gledalo jasneje nego kdaj poprej.Moralo se	A
Dolgo minuto sta si stala čelo pred čelom,	oko	pred očesom.Usta so molčala, misel pa je odgovarjala	A
”Ali te nisem vabil v to noč še nocoj?“	Oko	je gledalo v oko.Z upognjeno glavo se je okrenil	A
vabil v to noč še nocoj?“ Oko je gledalo v	oko.	Z upognjeno glavo se je okrenil Grivar; z upognjeno	A
in ogenj smo dihali od jutra do mraka; nobeno	oko	ne vidi tam krvi, pa se preliva v korcih in	A
vesti, ne poštenja?“ Šimen je narahlo odprl eno	oko,	da bi videl, čemu toliko jeze in odkod; tudi	A
zmletega cukra da bodo pihnili sestri Anakleti v	oko,	pa bo dobro.Oster cuker, ki se v očesu raztopi	A
zaslanjali sonce s svojim temnim jedrom in slepili	oko	s svojimi svetlimi robovi.Kadar so šli pod soncem	A
jutro, da se je zares prestrašil in začudil. »	Oko	ni dobro, gospod doktor!« je rekla tiho. »Imenitno	A
Povejte mi resnico, gospod doktor,« je rekla. »	Oko	je zopet čudno, kajne, čudno?Tudi oni veščak	A
Šele sedaj so se ozrli svati na berača in ostro	oko	poveljujoče žene je premerilo njegove mokre	A
v starem, okrhanem okvirju: veliko sivorjavo	oko	v svetlorumenem trikotu.Pod očesom pa je bila	A
dan. O pomni grešnik ti, da božje	oko	ne spi. S čudno grozo je prevzemala	A
vendarle pred seboj. V svojih sanjah je gledala to	oko,	v njenih igrah je bilo z njo, davno prej, nego	A
naj odgovori. Nehote se je ozrla na sivorjavo	oko,	ki je še vedno ko skrivnostna uganka gledalo	A
bolela glava in je kašljal po noči? Sivorjavo	oko	nad posteljo Aničino je gledalo zagonetno in	A
somrak, in Anica, ki je včasih dvignila k njemu	oko,	je čutila, da ji je celo ta slika nekam tuja	A
Tomaž prvi s Peči.« Fant je obstal in uprl	oko	v Anico, da jo je obšla zbeganost, in dejal	A
bi počeli brez Boga! *** Sivorjavo	oko	je strmelo iz polumraka resno na moža in ženo	A
srce tako prosto vsega strahu in njeno telo in	oko	sveže in odpočito. »Drsi,« je dejal	A
da vidi v nji nezvesto ženo. In dvignila je	oko,	proseče tolažbe, na sivorjavo sliko, ki je gledala	A
trda z njo. Ni je mogla pogledati, da se ji ni	oko	razvnelo v jezi, da je ni ozmerjala.Nekako tajno	A
proti stropu. In je opazila veliko trokotno	oko,	resno in jasno, ko da jo svari in prosi.Ali	A
katerega vstaja brezkončno veliko, sivorjavo	oko!	Anica je zatrepetala:	A
Ali je svetla, ali je temna? In dvignila je	oko	k trokotnemu očesu in ga gledala dolgo.In čim	A
neizogibnem hrepenenju se je ozrla na vsevidno	oko	in zaprosila: »Sin naj bo!«	A
brezzobimi čeljustmi. Jerica vidi, da ima žena levo	oko	večje od desnega.Zdaj sede žena poleg Jerice	A
izpustile koze po životu in obrazu. Prav nad	oko	mu je sedla ena.Neizrečeno usmiljenje je napolnjeval	A
in strmela srepo pred se; zdaj pa zdaj ji je	oko	zažarelo v divjem ognju, in tedaj je zgrabila	A
Čudne so poti Vsevednega! Vsevidno	oko	je pazilo nad življenjem prognanih in jih preizkušalo	A
Duhovniku se je lice razvleklo v neskončno trudnost;	oko	je iskalo nekam v daljo in ni našlo, kjer bi	A
še spal črv vesti in ni še bila minila sla ...	Oko	je omahnilo ob sliki navzdol, kakor v prepad	A
in zapad. Zabolelo je v duši, dokler se ni	oko	odpočilo v prečudnem mestu Jeruzalemu sredi	A
Gost se je medlo sanjavo ozri po sobi; njegovo	oko	je obviselo na sliki »svetá« in je rekel: »Tako	A
in še igrati z menoj?« Vikarju se je hotelo	oko	zamegliti v strašni ljutosti.Nekaka motna rdeča	A
Stopil je po sobi gor in dol.	Oko	mu je bilo obstrmelo kakor prebujeno nad licem	A
tam v leso otrnil, neroda nerodna, in se mu je	oko	polilo po licu kakor gnojen polž.« »Ali je umrl	A
prišel mimo. Pa je otrnil v leso in se mu je	oko	polilo po licu kakor gnojen polž.« Okrenil se	A
moje ali pa tvoje!«‒ Vikar je dvignil rosno	oko	skozi okno, kjer je vstajal novi dan, in se	A
jermen presekal lice in strašno poškodoval levo	oko	... ZASPANI TONIN »Zdaj bosta pa dva vdovca pod	A
neskončno bridkega je zaigralo mlademu ob ustnicah.	Oko	mu je zagorelo surovo sovražno. »Gospod stric	A
začudenimi vzkliki. Mrzlo je sinilo uradniku	oko,	pogledal je na grofa, ki je mirno prikimal.	A
Valentin je vzdihnil. »Zdaj jo vidim, če le	oko	zaprem,« je dejal sebi Martin. Tiha blaženost	A
sili biti domač, a kako mu vendar zdaj pa zdaj	oko	plaho zabega mimo miz in kako se je čudno stisnil	A
pritekel čez ustnice, zavedel se je in odprl zdravo	oko	proti sinjinam neba.Bele meglice je gnal predsončnik	A
Videl je morje ljudi kakor daleč mu je šlo	oko.	Potem je še videl sinjino neba, zadihal z užitkom	A
Pa meni Anže, da ima svetec na kamnu levo	oko	večje od desnega.Andrej dvigne oko in vidi,	A
kamnu levo oko večje od desnega. Andrej dvigne	oko	in vidi, da je sanjal.Rabelj mu striže dolge	A
stojita s kraljem Šavlom in Savel trdi, da je levo	oko	Belialovo večje od desnega.Savel govori, govori	A
ne bo vas... No, saj veste, Pram je bil na eno	oko	popolnoma slep...V nedeljo so bili že nazaj.	A
strani ležati globoke prepade. Počasi pa se	oko	navadi...« Nekateri poslušalci so mi vidno	A
ker vem, da nas zmeraj spremlja Stvarnikovo	oko.	V Galiciji je bil hudo ranjen Janez	A
visoka in široka, da jih ni moglo prezreti nobeno	oko	človeško.Pred njimi pa se je širil brezkončen	A
s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje	oko.	Megla se je vlačila po krájinah, s teh pa se	A
« Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje	oko	kraje, kamor je milost božja pregnala tiste	A
divnosti svoji že kraljevalo veselje nebeško.	Oko	moje je zrlo krájino, kakor si je lepše in milejše	A
vprašam ponižno angela na desnici svoji. »	Oko	ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani