oko (601-700)

dolino, v gosto noč. Tudi poslednje zaspano	oko,	ki je gledalo iz vasi, je pomežiknilo in je	A
bolečine ... Ali je bila preteklost, ki se je	oko	zasolzilo ob spominu nanjo? ... Ali se je razširilo	A
/ . / stran 168 . / ... Ali se je razširilo	oko	in je ugledalo tisto strmo, samotno pot, ki	A
nanja, ki sta sedela daleč v svetlobi; njeno	oko	je videlo vse in vse je slišalo njeno uho.	A
do nje je bil segel žarek radosti in veliko	oko	zvonika je strmelo v globel s topim zadovoljstvom	A
goslarica in bobnarica, zadnji zategadelj, da bi se	oko	potolažilo in razvedrilo.Obedve sta bili še	A
izdaleč. Duša se pozdravi z dušo, predno se	oko	začudi očesu. Debelejši si, težji in nerodnejši	A
svet pod seboj, prešerno in ponosno ti gori	oko.	”Poglej te bele vasi tam spodaj!	A
in bolesti, mislijo zgodaj in mislijo visoko.	Oko	je videlo solze in jih je občutilo tudi samo	A
tisočglasno velikonočno pesem o poveličanju;	oko	se je odprlo široko, pogledalo iznad naočnikov	A
rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom.	Oko,	ki jih ugleda, obstrmí pred tem čudom božjim	A
temnejši od noči same; nobene hiše ni razločilo	oko,	uho ni slišalo pesmi, ne besede; sive megle	A
premislil Kurent vse od začetka do kraja in	oko	se mu je zameglilo, kakor prej nikoli. ”Tod	A
tako črna je bila cesta, da bi še v mesečini	oko	ne razločilo teh zakasnelih, trudnih svatov	A
svetli pari so zašumeli v jadrnem krogu, da	oko	ni več razločilo ne obrazov ne teles; ena sama	A
koprnenje rodi. ”Iz globine najnižje hlepi	oko	najvišje nad zvezde!“ je rekel Kurent.”Iz najtežje	A
ljubezen in lepota? Če bi uboštva ne bilo, kako bi	oko	spoznalo bogastvo?Preljubi svatje, toliko smo	A
poskočna, nazadnje je bila razuzdana. Že je	oko	mežikalo očesu, že se je tiho lovila želja za	A
pas. Obrazi so bili opaljeni od sonca, nobeno	oko	bi ne razločilo, če so mladi ali stari, zakaj	A
domovine tako puste in žalostne; kamor se je	oko	ozrlo - samo sivo, od neprijaznega sonca opaljeno	A
In za mestom - pripogni se koleno; obstrmi,	oko;	beseda, blagruj Gospoda! - za mestom brezkončno	A
izpolni to trudno tisočletno hrepenenje? ... Glej,	oko,	razveseli se in upaj - ali se ne drami zarja	A
se je sonce omračilo in oslepelo je	oko	blodilo, strmelo v noč, prosilo: kjé pot	A
morje, ki je brez konca, kolikor daleč meri	oko?	“ ”Videl sem ga.“	A
nato pa se je zasmejal. ”Umetnik si in tvoje	oko	je bistro, Konrad!... Že mesec dni je bila pri	A
obraz, kakor da bi strmelo vanjo veliko vroče	oko.	Marta je gledala v svetilko, gladila si je lasé	A
MATERI Kadar ti pogledam v	oko,	ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri	A
bi se name spet ozrlo prijazno solnce, tvoje	oko!	V tvojem očesu vidim odsev svojih del; vidim	A
žalosten pogled tvojega očesa! Ohrani mi nebo to	oko	do zadnjih dni mojega življenja!Naj bo tvoja	A
mučni dvom kakor sramoten greh, ki ga človeško	oko	ne sme ugledati.Moč je ubogala voljo, kakor	A
pomota, prikrita ali gola, ki bi žalila mojstrovo	oko!	“ ”Pomote ni nobene!	A
pa se bojim, da je krivična, da je le moje	oko	zlohotno in nehvaležno ... Pridi sam ... in čuj	A
svoje brate, prijatelje in znance, da ti bo	oko	veselejše in srce potolaženo!“ Molče se je	A
drugemu na rame, lice se je nagnilo do lica,	oko	se je nasmehnilo očesu; poljubila pa se nista	A
bilo koprnenja po daljinah, ki jih to ubogo	oko	nikoli ne bo videlo in premerilo.Podoba tistega	A
vsaka zvezda je bilo mirno, široko odprto, rjavo	oko,	ki je gledalo - name ...	A
da je bila slišala v srcu njegovo tiho misel;	oko	se je najprej osuplo, nato prijazno, naposled	A
sem uboga, nevredna, da bi me pogledalo veselo	oko;	in velika težka butara je na moji glavi ...“	A
dremale v veliki daljavi in komaj jih je videlo	oko.	”Seveda sem ji delal krivico!	A
čela pa mu je kapala kri, v tankem curku, čez	oko.	Kačur je šel proti njemu in zmerom bolj resen	A
bili bledi in vsem je tekla kri po čelu, čez	oko.	”Kam?“ je prašal kovač.	A
bil njegov obraz in usmiljeno, po čelu, čez	oko,	mu je curljala kri ...	A
prijetnim glasom. ”Ni ti prav, da sem prisedel -	oko	te razodeva!Še z jezikom ne znaš lagati, pa	A
ali če je norec. Zatisnil je s prstom desno	oko,	nagnil glavo na levo ramo ter pokazal na sliko	A
levim očesom!“ Tudi jaz sem zatisnil desno	oko.	”Kaj vidiš?“	A
korak proti durim? Ali ni pogledalo radovedno	oko	skozi ključavnico?Ali niso zašepetali pritajeni	A
vzdih, zastro se oči in ustnice boža smehljaj.	Oko	mojega spomina seže daleč, prav do tretjega	A
bogastva. Ozre se na siromašno zibel v kotu in	oko	mu je motno, senca gre preko srca. - Dali	A
je svétovala dalje. Ali še predno se mi je	oko	privadilo mraku, je šepnila strahoma: ”Beži	A
trd, ali nenavadno lep, ves pomlajen. Desno	oko	je bilo zatisnjeno, levo pa napol odprto; skozi	A
da sem kaj izgubil, eno uho morda, ali eno	oko,	ali kos nosú?Da sem drugače pohabljen?	A
je zavito vse v sreberno meglo. Kakor daleč	oko	seže, zibljejo se valovi v solnčnem svitu, manjši	A
črn in grmeč iz tišine, vse namàh, da nobeno	oko	ni razločilo, ne kaj, ne odkod.Nekaj silnega	A
nedosegljivo za zmerom! Omeglilo se mi je bilo	oko	za trenotek; morda se je bil porodil - hipna	A
Franc je bil grbav in jetičen, Jože na eno	oko	slep.Videla se nista že dokaj let, ali prisrčna	A
pil; ker je bil čaj vroč, se mu je zasolzilo	oko	in odstavil je čašo.Tudi njemu se je tresla	A
roka v moji, Nina, kako se je zasenčilo tvoje	oko!	Ne glej tja doli, v nebó se ozrì!	A
druge, in mrzle kaplje padajo od zida. Nobeno	oko	ne more več razločiti, da je bilo nekoč v tisti	A
stran 273 . / pa trga srce iz prs, sili solze v	oko	moža, ki nikoli ni jokal.-	A
Zasvetila se je včasi kaplja na steni, belo	oko	se je zasvetilo, ki je gledalo topo in ni več	A
ozki presledek se je ozrlo nanjo veselo črno	oko	... Metka je pokleknila in je skrila obraz v dlani	A
blage ljudi, ki jih pozna le moje srce, ne moje	oko	... vse po vrsti jih bom pozdravil, ki jih je	A
umiranje; toda valovi so romali, videlo jih je	oko,	na dnu je šumelo, pa če je šumelo v bolesti	A
ljubljanskim poljem. Če beže oblaki -- ne vidi	oko	oblakov; če se tiho smehljajo planine v žarkem	A
žarkem soncu, molče daljne, visoke -- ne vidi	oko	planin; ne vidi pokošenih senožeti, ne požetih	A
temne trepalnice in pogleda v srce izprašujoče	oko	otroka ... v blagoslovljenem trenotku, ko se kljub	A
Visoko si je bil ogradil vrt, ki ga še nobeno	oko	ni videlo in še nobena noga oskrunila. Tam se	A
priklanjali, pozdravljali jo prisrčno; marsikatero	oko	se je orosilo od prečudne ginjenosti, kakor	A
orosilo od prečudne ginjenosti, kakor se orosi	oko	človeku, kadar odpre zjutraj okno ter po dolgih	A
pozdravljale. In kamor se je smehljaje ozrlo njeno	oko,	je senca ugasnila, je bil madež izpran.Tako	A
/ stran 366 . / skoznje. A nenadoma se vam	oko	vzradosti: - tam v dolini in po holmu navzgor	A
je jako ... hm ... , jako zamotano ...“ In levo	oko	se je vrnilo k inseratom.Kogej se je spogledal	A
literatura,“ -- od inseratov se je ločilo desno	oko	-- ”slovenska literatura se jako ... hm ... jako	A
se jako ... hm ... jako lepo razvija ...“ In desno	oko	se je vrnilo k inseratom ...Vzdih iz blaženo kipečih	A
naši politiki?“ ”Naša politika ... hm ...“ levo	oko	se je dvignilo, -- ”naša politika ...“ levo oko	A
oko se je dvignilo, -- ”naša politika ...“ levo	oko	se je povesilo in dvignilo se je desno, --	A
oči so vpraševale začudeno; globoko na desno	oko	je visel svileni metulj. Predno se je zdravnik	A
kaj neki pomenijo? Nekaj pomenijo vsekakor;	oko	je rosno, srce mehko ob njih zvoku. Ljubezen	A
med njimi, toda če se je ozrlo nanj sanjavo	oko,	je stal tam, kjer je stal poprej; hitel je,	A
zaslutil iz daljne daljave ves temni greh, ki ga	oko	ni videlo, in vse pohujšanje, ki se je bilo	A
vse so bile odprte, tako da je videlo začudeno	oko	do poslednje, kjer je visela od stropa rdeča	A
svetlejšega žarka, da bi se razveselilo prestrašeno	oko;	vse tri izbe so bile polne cvetic, ampak nad	A
kam bi se pritožil, če pomežikne vsegamogočno	oko,	ker se je spomnilo slabega dovtipa ... in pade	A
ti kazal svoje skrite solze, ki jih še nobeno	oko	ni videlo.Napotil sem se bil z zelo čudno mislijo	A
Senčen vrt; ne od okna ne s ceste ne prodre	oko	do skrite lope ...Lep vrt, poln poezije ...	A
koraki in gledali v tla. Ozrlo se je nanj mrko	oko,	zaničljivo in zavidno: »Lahko tebi, Kurent,	A
ponoči, ko bi ne spalo njegovo od groze osteklelo	oko,	romal nemirni njen duh v dolgem belem oblačilu	A
lepih, mladih fantov, da se je razgledovalo	oko	nad njimi. Veselo je bilo takrat življenje v	A
vstopil Marko, se ni zganil nobeden, nobeno	oko	se ni odprlo, nobena guba ni zašumela.Brezglasno	A
srca. (Šilu se zdí, da mu je prišlà solza v	oko,	in se obriše z robcem.)Bob je dober človek,	A
gozda, ki se je razprostiral, dokler je seglo	oko.	Vrhovi dreves so se še svetili v soncu, toda	A
ostanek obraza: eno samo veliko, široko odprto	oko	je gledalo srepo in prestrašeno iz platna.	A
belo je bilo nebo nad vrhovi, ali zamaknjeno	oko	je že videlo zvezde onstran nebeškega pajčolana	A
emancipiranka; naposled pa se je izkazalo, da ima eno	oko	stekleno ...Da bi nos vsaj ne bil sredi obraza	A
pa se na hrib še nikoli ni bil prikazal. Na	oko,	na človeško, ni bil posebno lep pes, tudi vedenja	A
cink ... Sladkosti so tiste strahote, ki jih vidi	oko	ob belem dnevu, ki jih roka lahko otiplje, ki	A
In zdaj mi jih pripelje živa domišljija pred	oko,	in vsi so nekako srečni, veseli, vsem bi rad	A
ne njega; kakor da bi se misel umikala misli,	oko	očesu; zakaj zdelo se nama je obema, da bi morala	A
če je roka storila nezavedno kretnjo, če je	oko	pozdravilo, da samo ni vedelo - se je ona nasmehnila	A
Beseda gre z jezika, kakor cekin z dlani, in	oko	se umika očesu.Dan samote je bil, kesanja in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani