Darilca, darov in darilnikov ni, svetilnikov več in kropilnikov ni: žare ji le luči na nebu goreče, kropé jo megle izpod néba roseče, že trn in osat je prerasel razpad, po skalah tam plazi se pisani gad, in potnika groza obhaja, ko vidi strupenega zmaja. A meni kaj tožnost objema srce, ko cerkve spominjam se vrhu goré, kaj solza v oko mi prihaja? ...