Z ognjenim jeklom umorili so mi nebeško luč oči, da božjih čud v prirode krili uživati mi moči ni. Oko siroti oslepljeni, oko edino je ‒ spomin, a on ni vir tolažbe meni, spomin mi vir je bolečin.
Za mano ure sončne sreče, pred mano groza temnih dni, krog mene stene večne ječe ‒ pa naj spomin me veseli?!