kot (801-900)

okna šlà. In moje oko	kot	prejšnje dní zamišljeno	A
iz groba prihajajo,	kot	plašne, polnočne sence	A
zvené srebrni zvončki,	kot	ljubice veseli smeh.	A
Na obrazu trepeče	kot	lunin žar greha, strasti	A
ječí preperelo drevje,	kot	gole, koščene roké	A
in mokro bleščí se	kot	brušen nož. In v	A
človek bolan, izgubljen	kot	jaz, njegove oči, vesele	A
solzno lice, smejva se	kot	onadvá. SULAMIT	A
trepetajo, krog belih udov	kot	meglé tančice plapolajo	A
svobodna, srečna plove,	kot	na perotih dviga se	A
zagrinja se daljava,	kot	bela tica ladija po	A
seboj, da ljubim jo	kot	nekdaj. Kakó je belo	A
gledam njó, le njó;	kot	večne luči sveti žar	A
gorí očí prelepih par,	kot	zárije večerne kras	A
je bledó, vse belo	kot	mrtvaški prt, temnó	A
prelepe tiste dni,	kot	nam jih prorokujeta	A
vidim tiste dneve,	kot	bi jih živela danes,	A
sovraštvo čutim zopet	kot	tedàj ... Mati moja	A
molila, sestra pa je	kot	neznanko gledala me	A
dragi; vsi me gledajo	kot	tujko, samo ti si mi	A
mogla nisem udušiti;	kot	otrok sem vztrepetala	A
bleščíjo ponosno očí -	kot	tisoč rosnih mečev.	A
ni svetlà in krasna	kot	visoko tam na nebu?	A
sveti luna se vabljivo,	kot	bi čakala nestrpno	A
strasti polni ples.	Kot	bi rožico pomladno	A
kakó je čarokrasna,	kot	ni bila prej nikdar,	A
polastí se miloba,	kot	sen iz pozabljenih let	A
5	Kot	začarane stojé hiše	A
razlije. In zdi se mi,	kot	da bi pel: ”Klečíte	A
njenih lic rudeči cvet	kot	beli mramor zdaj je bled	A
tvoj bleščí nocoj,	kot	sladka bajka tajnopoln	A
okna šlà. In moje okó,	kot	prejšnje dní, zamišljeno	A
iz groba prihajajo,	kot	plašne, polnočne sence	A
bi ti bilo bledo,	kot	je meni zdaj bledó!	A
zvené srebrni zvončki,	kot	ljubice nebeški smeh.	A
Na obrazu trepeče,	kot	lunin žar greha, strasti	A
obrazom njenim belim;	kot	dva črna diamanta sta	A
ječí preperelo drevje,	kot	gole, koščene roké	A
in mokro, bleščí se	kot	brušen nož. In v	A
ségajo iz dnà nočí,	kot	opolzle, mokre kače	A
trepetajo, krog belih udov	kot	meglé tančíce plapolajo	A
svobodna, srečna plove,	kot	na perotih dviga se	A
ta šum skrivnostni,	kot	hodile tolpe bi po planem	A
top�t skrivnostni,	kot	bi v dalji dírjali konjiki	A
glavo, -- a ušèl je,	kot	bežé tatovi ... Car pohvali	A
zagrinja se daljava,	kot	bela tica ladija po	A
Čaroben je ljubezni raj	kot	to nebó večerno, neskončen	A
neskončen je ljubezni raj	kot	morje neizmerno --	A
seboj, da ljubim jo,	kot	nekdaj. Kakó je belo	A
gledam njó, le njó;	kot	večne luči sveti žar	A
gorí očí prelepih par,	kot	zárije večerne kras	A
je bledó, ah, belo	kot	mrtvaški prt; temnó	A
lepa, jasna, lepa	kot	nebó večerno, jasna	A
nebó večerno, jasna	kot	pomladni dan in kot	A
kot pomladni dan in	kot	beli cvet nedolžna ...	A
tiho zemljo; črna	kot	zavržen angel plava	A
prelepe tiste dní,	kot	sta nam jih oznanjala	A
večno ne živí nihčè	kot	Ahasver in jaz. Razpni	A
belo, a na stenah,	kot	duhovi dvígajo se temne	A
Líca trhla in upala,	kot	bi smrt dahníla nanje	A
vráta mlade žene, lepe	kot	jesenska noč; sklonjene	A
Jasno gledam one dneve,	kot	bi jih živela danes,	A
trpelo, čuti vroče	kot	nekdàj ... Mati moja je	A
in molila, sestra je	kot	na neznanko zrla náme	A
ljubček; vsi me gledajo	kot	tujko, samo ti si mi	A
mogla nísem udušiti;	kot	otrok sem vztrepetala	A
Zakaj mi ne odgovoríš,	kot	v sanjah žalostnih molčíš	A
brez upa in brez nad,	kot	da bi v dušo tvojo	A
nocoj v srcé; močnó,	kot	še nikoli vzbudíle	A
sladko tvoj glas šepeče	kot	nekdaj; a kjé, o kjé	A
Ljubilo te je srce moje,	kot	níkdar prej ljubílo ní	A
tvoj, če pógled tvoj	kot	prej gorák, kot prej	A
tvoj kot prej gorák,	kot	prej poljub je tvoj sladák	A
Nedolžna so vaša očesca	kot	zvézdici dvé od nebá,	A
se Amor. Zdí se mi,	kot	da nasprot mi sapica	A
poloblečena leži;	kot	v sanjàh nemirnih, težko	A
razcvetéla je, in bolj	kot	vse družice njene,	A
bi mi jih ti dajala,	kot	mi jih daje tvoja sestra	A
bliščí se nad goró,	kot	stalo sonce bi nad njó	A
kralja starec prihití;	kot	sneg se brada mu bliščí	A
v teh lepih glasih,	kot	nikdar ni drhtelo v prejšnjih	A
sončen, krasen dan,	kot	ni bil še nikdár; nikdár	A
udrihaj, začni že živeti!	Kot	človek, ne kača, bolehna	A
kača, bolehna krastača,	kot	človek, kot človek, kot	A
krastača, kot človek,	kot	človek, kot človek, kot	A
kot človek, kot človek,	kot	človek, kot človek, kot	A
kot človek, kot človek,	kot	človek, kot človek, kot	A
kot človek, kot človek,	kot	človek, kot človek, kot	A
kot človek, kot človek,	kot	človek, kot človek, kot	A
kot človek, kot človek,	kot	človek, kot človek!!	A
kot človek, kot človek,	kot	človek!! Zdaj!	A
mir) ‒ so vredna toliko	kot	izpit, izkrivljen fičfirič	A
si pritlehen in majhen	kot	kuščar, krastača, ogaben	A
krastača, ogaben in sluzast	kot	nezaslužena plača, skrivenčen	A
ne v verigi izdaj tako	kot	ti. ODHOD Prazen vsega	A
svobode, sam in resničen	kot	trepet umorjene srne	A
Kaj počneš, sin moj?«	kot	da si z mojih odgovorom	A
je oklenila moje dlani,	kot	sem se nekoč oklepal njene	A
mi kavo, sin moj, táko,	kot	le ti znaš.« Mi kdaj zopet	A
tako tiho, tako molče,	kot	le ti znaš? 9.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani