kot (601-700)

trpka zavest ‒ da hočeš	kot	človek živeti, da delo	A
maram biti tebi vzor,	kot	meni ti ne boš nikoli	A
pesmi moji se bleščite,	kot	v veri se blešči ‒ Pilat	A
me gloje, sovražiš me,	kot	satan sam iz globočine	A
strica spomnim, in dušo	kot	blisk mi prešine up.	A
pokora Kaj maraš ‒ zdrav si	kot	ptič. Vsak človek na svetu	A
navček, ki mrtvecem zvoni.	Kot	zmija me napade vsiljiva	A
Mrčljiv pomeče vse knjige v	kot	in proti goščavi ubere	A
to, da vem zdaj še manj	kot	nič. Da, pravo resnico	A
kaj naj drugega ljubim	kot	žitje? Jaz mistike sem	A
/ Poljub sem ji dal	kot	ogenj vroč, in šla sva	A
« Posveti mu v moker	kot	s plamenico, navezanih	A
razmišljati nič, živeti tako	kot	nanaša slučaj.« »Prav	A
raztopi v prsih mi srce	kot	vosek, in duha perut omahni	A
Umirali so vitezi zaté,	kot	sužnji ti poljubljali	A
sladkih cvetov mamljena,	kot	vrt pozimi zdaj osamljena	A
edina marsikdaj ‒ v samote	kot,	in gorka solza rane marsiktere	A
Razmikalo bi se obzorje,	kot	bi bežalo pred menoj,	A
smel. Moje čustvo je	kot	silen val. ki vzkipi in	A
listek pa vene, njega	kot	mene strl jesenski bo	A
In vendar - lepa je	kot	prej, ne, lepša in krasnejša	A
pa se delam gluha, res,	kot	podrepna muha, nikoder	A
tam... se utrne zvezdica	kot	solza iz oči... O krasni	A
bleščeči tisoči. Med njimi	kot	srebrn čoln pa plove bledi	A
že tisoč let kraljičina	kot	rajski cvet. A nihče v	A
še, tvoje lice rudi še	kot	nekdaj lepo. Ni več na	A
mehkih rok, od belih rok	kot	Laokoont ovit, pijèm strastnó	A
strastnó iz ust ji strup	kot	sladki pikolit. V očeh	A
Kako žari obrazek ji	kot	v dnu pekla plamèn, a	A
prelepe bele grudi.	Kot	sonce leskeče in žarke	A
zlaté pošilja na zemljo -	kot	lipa, kot zélena lipa	A
na zemljo - kot lipa,	kot	zélena lipa in rožnat	A
krog mesta in ga objema	kot	ljubica zvesta. Zadnja	A
neusmiljena si še bolj	kot	svetà Katarina... V sobi	A
kmalu bodeš samà še bolj	kot	svetà Katarina, kaj zvezdic	A
Jaz bom pop! Bolj	kot	staro, bolj sladko in	A
bolj sladko in jasno, ne	kot	ženska vedno bolj se mora	A
Ko bi le jeziček bolj	kot	stroj ne tekel; oj, kaj	A
predrobno je zapel.	Kot	o večerih poje ob senčni	A
sladkega še v Beli Krajini,	kot	dražestno reznó-sladki	A
šepetanje, nemir brezkončna,	kot	misli so nanjo. Pa blizi	A
ljubica je vitka bolj	kot	smreka sred lesá, in do	A
vsajala, glavo mi je zmešala	kot	Evo zlodi tvoja bradica	A
dobro, da služim drugače	kot	ona rumene denarce, kak	A
glej, moje srce zapoje	kot	v srečne čase tiste, zakrešem	A
a kaj bi zate bilo?	Kot!	Ne, ne!	A
i pred sapico boja.	Kot	ob uri nevihte hudi se	A
zbežali ko potok dereč,	kot	oblak nad ravninami gnani	A
črne oči, glasovi sladki,	kot	prejšnje dni trepečejo	A
stran 115 . \/ VIII	Kot	na majke prsih belih detece	A
glas izvoljene device	kot	zamaknjena posluša. Kar	A
iztaknil?« Da je čas	kot	brzi vranec tam po stepah	A
čakal od zvonov... Tako	kot	v oni strašni, pozni uri	A
bližajočih se korakov	kot	lahka sanja ona gre mimó	A
In čudo - srce je mirnó	kot	prej. In komaj pridem	A
dajal Jehovi, da vstala bi	kot	On v zavezi novi, no,	A
slamnikom rumenim, žarela je	kot	v jutru rosni maj. Zakaj	A
krog mesta, zelena Krka,	kot	mladà nevesta krog ženina	A
tudi nisem modri Salomon,	kot	stari prerok jaz jecljam	A
breg, duhov preganjalo,	kot	v srcu sladkih želj je	A
še lani! Kaj to drhtiš	kot	listki trepetlik? Kaj	A
soareji; tvoj mož pa	kot	prilepljen ptič na veji	A
je vetrc sreče božati!	Kot	cvet metulji, naj bi jasni	A
planinski svet ljubó smehljá	kot	ljuba v mislih na večerne	A
častilec belih kož, da bi	kot	Samson v krilu pri Dalili	A
to srce moje shranja.	Kot	reka je, ki prej iz nje	A
Bolj tebi...	Kot	katoliški Madoni sem hotel	A
kučegazde, Pilatužev pa	kot	nikjer nikol. Ta zvest	A
čudo!... Ti se meni zdiš	kot	čisti angel v édenski	A
biti bolj resničnega,	kot	naše duše glasni zdihi	A
blazno ljubavjo in skrbjo	kot	nežni cvet, da srce moje	A
poljubi pogled moj! Ti si	kot	deva, ki si venec sname	A
pisani nebroj. Ah, več	kot	svetlih je zvezdic na	A
zvezdic na nebi in več	kot	ladij-jadrnic na tebi	A
bodeš nove želje pokopalo,	kot	nekdaj stare potopilo	A
menoj iz šumnega pristana,	kot	svetega apostola Ivana	A
poln nadej in poln nemira	kot	širno morje, gnano od	A
tako je rekla, dražestna	kot	sanja. Rad vedel bi, kaj	A
sveti Mihael v orožji, ne,	kot	Prečista z rožicoj v podnožji	A
višjih sferah se hladim,	kot	da bi na realnih tleh	A
je telo v lepo zelenje,	kot	rožica krasi dehteči log	A
Ne, vekomaj povsod!	Kot	dete borno, ki tu-le mirno	A
samo jedna, jedna in več	kot	enega življenja vredna	A
življenja vredna in več	kot	ene, več kot ene smrti	A
vredna in več kot ene, več	kot	ene smrti. Prej bil podoben	A
Toda molčite, ni meni	kot	vam do krasotic, vaših	A
vse zarudele in vitke	kot	mak, v strahu kot ljuba	A
vitke kot mak, v strahu	kot	ljuba po šumni poroki	A
meglice, da bom spet jasno	kot	vinske gorice, kadar bom	A
prineslo, prešine te hkrati	kot	Platona, Njutna; obdrži	A
teslo, izgine, zbeži ti	kot	noga košutna. Le poj,	A
sluša sladkih več besed.	kot	jih je slušala popred	A
že bil vesel in delal	kot	drugi napitke in pel kot	A
kot drugi napitke in pel	kot	drugi in kegljal kot drugi	A
pel kot drugi in kegljal	kot	drugi na dobitke. Še rajši	A
odnesel mi ljubico to,	kot	lahno peresce odpihal	A
mladà so poskrila se v	kot,	v cerkvenih se kihajo	A
več! In tako bled si	kot	mrlič nocoj...« Toda ni	A
drevo: »Imam, imam jih,	kot	je listov zélenih. Če	A
kakor rdeča hruška, vitka	kot	v ogradi belouška. Kdo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani