Líca trhla in upala, kot bi smrt dahníla nanje; stisnjena so vela ustna; iz očí globokih, temnih, zdí se, da odseva jasno vse življenje v svoji bedi ... Težko vzdihne bolna mati, položí koščeno róko okrog vráta mlade žene, lepe kot jesenska noč; sklonjene nad mrzlo postelj kakor bledi smrtni angel.
Polugasel ogenj sije v teh očéh udrtih, trudnih; onemoglost je razlíta na prozorno bledih licih; trudno ji ležé na vzglavju njene mehke, bele róke.