kot (1.101-1.200)

popisujem kamne. Pesek je	kot	jezikovna norma ‒ v svoji	A
Tiha sila Deluje	kot	vztrajnik ‒ mehanika je	A
mu kost in se razsuje.	Kot	plaha goba z roba gozda	A
razprši se v nič. Prhek	kot	stara nit leze iz zemlje	A
konca ne kraja. Ležijo	kot	uročeni.Segajo drug po	A
zvezd, ki bezljajo po nebu	kot	preplašene muhe. Goreči	A
doli, daleč, daleč, Več	kot	tri sto ur hodá, Tam deželica	A
. stran 19 . \/ Sonce	kot	danost. Jesen odpira vrata	A
umiral, se takrat mi zdi,	kot	da oznanjal bi skovir	A
narodi sredi boja? So še	kot	včasih pota tvoja, še	A
ljudeh prav taka misel,	kot	je moja? Zdaj kmalu bo	A
umiral in delal za druge	kot	vol; nikdar se smejal	A
odtlej, ko so gospodje	kot	deklè pocestno domovino	A
delovnih ljudi zgradili, in	kot	plamen brez meja prek	A
/ I Čeprav tako je,	kot	bi sonce zamrznilo, čeprav	A
otrpnilo, te ljubim bolj,	kot	bi te mogel še ljubiti	A
čutim v sebi bolj živó,	kot	bi te mogel še čutiti	A
me več ne bo, vzravnaj	kot	jaz sedaj glavo, saj vem	A
tvojem srcu naj ta kri	kot	lep spomin na me živi	A
cvet je bolečin. A ti,	kot	da bi mi verjela, si moje	A
k meni se sklonila in	kot	v slovo me poljubila.	A
tvojo denem svojo dlan,	kot	takrat, ko je cvel jasmin	A
hrepenenje kalna voda,	kot	divji, hrzajoči konj prihaja	A
reže srca! O, da bi bil	kot	udarec, ki trga meso raz	A
Prešel je čas, ko smo	kot	želve boječe skrivali	A
zapoje! A vi le molčite,	kot	trnje bi v grlih imeli	A
pomlad, prišla bo tako,	kot	prišla je enkrat, a vendar	A
težko, a vendar je vsakdo	kot	mati pripravljen sebe	A
A v zaporu mi bilo je,	kot	bi konji me steptali,	A
krila in roke, mogočne	kot	so hrasti, ki nad vami	A
cvete pomladni žafran,	kot	lilija bel ves in pisan	A
otroci, le hitro na vlak! ‒	kot	veter poteče v lesovje	A
mi ziblje sem in tja.	Kot	da sem v zibki se mi zdi	A
njimi na svobodi pel! A	kot	hudodelec v kletki je	A
me k sebi tu ne vabi,	kot	me vabil je doma. Kadar	A
iz daljne zemlje naglo	kot	vihar, naglo v kraje naše	A
vse je, prav takó je,	kot	v prejšnjih majskih dneh	A
listje pada z vej ... Tako,	kot	še nikdar poprej, pri	A
nas je neveselo, tako,	kot	še nikdar poprej, po vas	A
ko ste v boj odšli.	Kot	suhi listi v vse smeri	A
ne hodite od mene več	kot	pet pedi, kot pet pedi	A
mene več kot pet pedi,	kot	pet pedi ... !« 3. Prepeličke	A
prve pesmi porojene.	Kot	nekdaj, je jokal slavec	A
zamorjena, vztrepetala je,	kot	ptička obstreljena... Veter	A
Veter - kipar Veter	kot	kipar ustvarja kipe krasne	A
si prerano jokal nihče,	kot	nihče ne bo za mano.	A
bil predrzen - vpil ni	kot	vrabiči. Da je gluh in	A
Zdaj mi v srcu spi,	kot	sladka bolečina. Kakor	A
/\ .. stran 35 . \/	Kot	privid... Kot privid iz	A
Kot privid...	Kot	privid iz sanj veselih	A
/\ .. stran 36 . \/	Kot	privid iz sanj veselih	A
/\ .. stran 43 . \/	Kot	cvetje... Krog doline naše	A
Rod za rodom nemo umira,	kot	poleti cvetje mre na pokošeni	A
/\ .. stran 49 . \/	Kot	nekdaj... Čas se izpreminja	A
ista naša je dolina.	Kot	nekdaj, krivic nešteto	A
/\ .. stran 50 . \/	Kot	nekdaj, v okovih raja	A
nam zagrenjene. Prav	kot	pri poštevanki smo razvrščene	A
Zrl množice bi valovanje	kot	jaz, bi med njo onemel	A
57 . \/ 24. september	Kot	jaz si sanjal: Tisoč zvezd	A
naju gledalo je tuje,	kot	da se nama zviška posmehuje	A
zemlja in vesoljstvo širno	Kot	molitev vroča, ki v otroškem	A
otroškem srcu vstaja,	kot	trpeča duša, ki iz vic	A
odru počiva vsa bela,	kot	angeli vrhu oltarja, vsa	A
vrhu oltarja, vsa mirna,	kot	rožica v varnem zavetju	A
tiho smehlja se še lepše,	kot	živa se dni je nekdanje	A
te je sonca žar si bil	kot	kres ognjeno zlat; gorel	A
razlival ti si vonj sladak	kot	božji blagoslov krog koč	A
Enako smrt kosila bo	kot	lani! V naslednji vrsti	A
dviga v višine; tak je,	kot	kepica rjave prsti, ki	A
razliva vonjavo nežno	kot	dih neba, sladko kot med	A
nežno kot dih neba, sladko	kot	med k soncu dviguje brezmadežno	A
odšla... Ropar kragulj	kot	izstreljena pšica plane	A
. /\ .. stran 8 . \/	Kot	slovenska pesem... Kaj	A
/\ .. stran 9 . \/	Kot	slovenska pesem mil je	A
gorske žile; Vihar zatuli	kot	spomin z gomile In v snu	A
struga krog vasice se ovija	kot	svetal, srebrno jasen	A
Peta kitica te pesmi	kot	geslo zbirki Spev tihe	A
Zvonovi pojo...	Kot	da posijalo bi sonce v	A
ostra kosa se zasveti.	Kot	srebrna kača proti rožam	A
reže. Z žarom vročim	kot	nikoli, sonce sije, da	A
kmečka pest je. Tudi vi,	kot	oni, v boju hrabro stojte	A
sin planine. In tako	kot	mi, umazan nikdar nisi	A
je bolečini, ki se je,	kot	solze, razlivala v pesmih	A
Zlati ognji na planini	kot	kresovi po ravnini svetle	A
travnik zelen, gladek,	kot	z britvijo ves pokošen	A
naročju stala vsa ponosna	kot	kraljica potlej s srpom	A
nihče nevoščljiv mi ni;	kot,	da sem v domači hiši,	A
prikradeš v sanje zlate	Kot	na prelepo pesem, mislim	A
valovje ob vznožju planine	kot	hudournik v dolino privre	A
moje so tihe, boječe,	kot,	da mi vsake besede je	A
globeli; prej bo usahnil,	kot	prišel bo v svet pesem	A
svet pesem zamrla mi bo,	kot	zveneli roži odpade pozabljeni	A
nasproti živa se mladost...	Kot	bral v očeh bi novo mi	A
si poslal pozdrav, tih	kot	drobna solza, ki je iz	A
iz oči privrela, sladek	kot	cvetlica, ki je v jutru	A
pomladanski dih in prešeren	kot	šumenje gorskega potoka	A
potoka, razigran, vesel	kot	smeh nedolžnega otroka	A
mi dal! Vsa čista je,	kot	sonca žar svetal mehko	A
svetal mehko čuteča je,	kot	slavca pesem Vso svojo	A
varno... Vsa sveta bo,	kot	je takrat bila, ko je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani