To je tempelj njen, jaz klečim pred njó. Kipí in trepeče ji belo teló, prozorna meglà je po udih razlita, pretkana s kristali od sončnega svita; na polne ramé valijo mogočno se črni lasjé, in njeno okó, poželjivo in mokro bleščí se kot brušen nož.
In v dušo kipečo in v srca dn sesá se mi njeno pohotno okó; v bolestnem razkošju teló mi trepeče, v objem se mi dvigajo roke drhteče ...