In jaz vidim njó, ah njó ... Kipí in trepeče ji belo teló, prozorna meglà je po udih razlíta, pretkana s kristali od sončnega svíta; na polne ramé valíjo mogočno se črni lasjé, in njeno okó, poželjívo in mokro, bleščí se kot brušen nož.
In v dušo kipečo in v srca dn sesá se mi njeno pohotno okó; v bolestnem razkošju teló mi trepeče, v objem se mi dvigajo roke drhteče ...