”Poglej, nevesta, o poglej tam bledo, krasno ženo, oj mojo ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno; poglej, kakó stojí mirnó, na prsih pa ji spi sladkó nesrečno moje dete.“
”Oj zbudi, zbudi se, moj mož, pri tebi jaz sem sama, krog naju je morjé temnó in pa nebó nad nama --“ ”Kakó me vabi spet nocoj s pogledom žalostnim s seboj, da ljubim jo, kot nekdaj.
Kakó je belo njé teló, kakó krasnó nje lice, in moje dete za menoj izteza že ročice; že padata v morjé temnó ...