Jasno je nebó visoko in nad jasnim nebom vlada na prestolu čudokrasnem zemlje in nebá vladár. Klanjajo se mu duhovi, vsi v prelepih zlatih haljah; vsi duhovi duša ena, duša ena, lepa, jasna, lepa kot nebó večerno, jasna kot pomladni dan in kot beli cvet nedolžna ... Žalosten ozrè se kralj tjà na črno, tiho zemljo; črna kot zavržen angel plava trudna pod višavo, in na zemlji bleda žalost, strast in greh in hladna smrt.