Gori v hramu razsvetljenem, tam počíva bolna mati. Líca trhla in upala, kot bi smrt dahníla nanje; stisnjena so vela ustna; iz očí globokih, temnih, zdí se, da odseva jasno vse življenje v svoji bedi ... Težko vzdihne bolna mati, položí koščeno róko okrog vráta mlade žene, lepe kot jesenska noč; sklonjene nad mrzlo postelj kakor bledi smrtni angel.