Ne točejo mi več solzé, nobeden vzdih več ne pové, kakó umira mi srcé. Le k njemu sili moj korak, le njega vidi pógled vsak; njegovo lice je bledó, vse belo kot mrtvaški prt, temnó njegovo je okó, iz njega gleda tiha smrt; in kadar stopi pred oltar, obkroža ga svetniški žar. O ti, Madona, ti me čuj, ljubezni grešne me varuj!“