In luč je predsmrtna v srcé zasijala, zasijal je predsmrtni mir, in z lahkim korakom po cesti samotni proti domu skoz zimski večer ... Na postelji moji umira človek bolan, izgubljen kot jaz, njegove oči, vesele in tihe, mi gledajo mirno v obraz.
O tebi sem sanjal vse dolge večere, kakó sem te čakal, a tebe ni bilo, ah nisi me čula, kakó sem to klical - in zdaj, zaželjena, prišèl je čas ...