”Oj smrtni angel Azrael, poglédi na zemljó; poglej pod nama starca tam, kakó strmí v nebó -- Kakó vzdihuje, moli spet: ‚Le eno si želím, popréd ko pred obrazom ti na smrtni dan stojím.
Prelepe tiste dní, gospod, dočakati mi daj, ko pošlješ nam na zemljo dol svoj mirni, jasni ràj; ah, daj mi gledati, gospod, prelepe tiste dní, kot sta nam jih oznanjala Tolstoj in Bellamy ...‘ Nagíblje se, oj starec moj, na véčer že tvoj čas, a večno ne živí nihčè kot Ahasver in jaz.
Razpni peroti, Azrael, poléti na zemljó, pa z róko svojo žámetno zatísni mu okó ...“