Na zemlji noč temnà leži, tam v cerkvi mlad menih kleči: ”O večni Bog, gospod svetá, ti gledaš mi na dn srcá, na dn srcá, kjer noč in dan te vnovič križa greh strašan. Le ona polni mi glavó, povsod jaz gledam njó, le njó; kot večne luči sveti žar gorí očí prelepih par, kot zárije večerne kras nebeški sveti se obraz. Kakó kipi mi vroča kri, kakó si je srcé želi, kedàr jo vidijo oči.