njegov (201-300)

Narekoval sem mirno dalje, kakor da sem preslišal	njegov	ugovor, in določil tudi količino slatinske pijače	A
prevzamem bolniško oskrbo potrebnih beguncev na	njegov	račun.Izprva sem se s siromaki težko sporazumeval	A
močno uveljavljali. Kot starejšega dijaka me je	njegov	brat in varuh preprosil, da sem nekajkrat skušal	A
pomoči; prišel je samo po nasvet, kaj naj napravi	njegov	prijatelj, ki se je pred leti okužil pri vojakih	A
očitke in mu dokazal, kako skrbno sem varoval	njegov	ugled in svojo zdravniško skrivnost. »Kaj pa	A
Potem je Špik pripovedoval zgodbo, kako se je	njegov	oče boril z medvedom in pri tem izgubil vso	A
Drozeg je ravno povečerjal. Dvanajstletni Evgen,	njegov	najmlajši sin, prvošolec na počitnicah, mu je	A
strela božja? S škornjem bi mu zamašil gobec...	njegov...	podelani... gizdavec stari!Lasje so mu namazani	A
Predgovor k: A. Lenarčič, Žiga Herberstein,	njegov	prostor in čas, Moskva, 2000) Dejstvo je, da	A
Felicijanu s kolidža sv. Janeza v Clevelandu za	njegov	prispevek pri odkrivanju te možnosti. Najstarejša	A
spomenik, ki jasno kaže večjo starost in je treba	njegov	nastanek umestiti najkasneje v 8. stoletje,	A
civilizaciji vrh fevdalnega družbenega reda in	njegov	počasen prehod v državni absolutizem, ki so	A
je bil očitno zelo razširil med Karantanci.	Njegov	lik ni ravno redek tudi med upodobitvami, ki	A
Z levico si pridržuje hlačke v pasu. Hkrati	njegov	nos smrkne, ko da mu gre na jok; a je samo prvi	A
»Kje stanuješ, sem te vprašal.« In	njegov	glas je globok, kakor da se je nenadoma porodila	A
na stopnice; ko da s svojimi besedami zastira	njegov	urnik. »Vdova z otrokom, gospod stražnik.	A
A on je nem.	Njegov	obraz je spet kamnit.Kakor tedaj, ko je prišel	A
drugače jokala kot na odru. In tudi Branko; a	njegov	papá ga je vlekel za roko in je bil žalosten	A
kako gorijo sveče in zdelo se ji je, da se bo	njegov	obraz nasmehnil.Samo malo bi se lahko.	A
»Nočem.« Skoraj zasopel je bil	njegov	glas.»Razumeli, da nočem?«	A
ob njegovem časniku neslišno pristal Branko.	Njegov	šolarček je drobčkan in plave lase mu je mati	A
Mečkala je med prsti rob predpasnika; vé, da je	njegov	molk samo zgoščeni srd, neuklonljiva trma.	A
posodo z mize (polovica mize je za Branka in	njegov	brodolom, na dru gi polovici se kopiči pomita	A
njega obsojajo. Kakó naj Branko zna, če ne zna	njegov	oče. »Ali nimaš slovarja?	A
dolino s svojim glasom, zapel vrh zvonika, da bi	njegov	glas udarjal v pobočje Sabotina in bi ga Sabotin	A
belem bolnikovem licu. »Zdaj mora odločiti	njegov	organizem,« je rekel zdravnik, preden je odšel	A
Ali mu je v tolažbo drznost, ki jo je rodil	njegov	pogum?Kajti kakor gobe pod borovci in smrekami	A
.. stran 164 . \/ 6 In nihče ni smel na	njegov	grob.In pred njegovim grobom je korakala straža	A
zavihal od strojnega olja umazane srajčne rokave,	njegov	stuljeni jopič pa je zmeraj visel preko krmila	A
ga malce nagnila, ko je podstavila merico pod	njegov	dolgi vrat.Potem je obesila merico na vrat in	A
govor in od časa do časa zalije hrum množice	njegov	zadirčen stavek.To je zato, ker so zasedli Abesinijo	A
ljudje,« je zamolklo rekel Srečko. Zdaj je bil	njegov	glas bolj dober in prizanesljiv.»Ali nisi sam	A
kosen pa je bil tetin in vojak na sliki je bil	njegov	stric. In kipec svetega Antona je v stekleni	A
Nagajivi stric! In	njegov	stric in njegova teta sta brat in sestra; niti	A
kolesa. Mlinska kolesa pa popravlja in nova teše	njegov	stric; tudi teše taka velika kolesa brat njegovega	A
tak mlinski mojster njihov oče, mamin oče in	njegov,	Milkov, ded.In on je Milko z njimi, je tudi	A
lopatastih koles v ozkih koritih s sinjo vodo.	Njegov	ded.A to je moral biti zelo star mož, na katerega	A
imel, očetovega očeta. Tam, kjer je bil ta	njegov	nono otrok, seveda ni jablan vsepovsod niti	A
Ljudje so brez doma in odhajajo.	Njegov	nono pa je odšel v mesto že prej, še v prejšnjem	A
v kotu in vleče pipo; resen je in mogočen.	Njegov	telovnik je napet na trebuhu, ker je telo tako	A
zaradi žene in moža, ki sta njegova mati in	njegov	oče.Zakaj je stopil v to njuno spalnico, ki	A
resnici na glas pogovarja s svojimi spomini,	njegov	samogovor je samó sproščanje notranjih podob	A
Pinocchiu usojeno, da ga je oplazil plamen, a mu je	njegov	dobrosrčni stvarnik nadomestil poškodovani del	A
razpoloženja človeka, kateremu se zdi, da je	njegov	sosed dobil v železni skodeli za pol prsta več	A
je telo mirovalo in ni oddajalo kalorij. In	njegov	zbegani pogled, kakor da je pričakoval spodbudne	A
odpeto srajco, ker je bila jesen in ni zeblo;	njegov	pogled je bil bolj umirjen, a obenem tudi bolj	A
se skozi gnečo počasi pomikam proti izhodu;	njegov	mirni glas pa mi zvesto sledi, čeprav je on	A
se preriti do vrat, ker zdaj me množica moti,	njegov	glas me moti, a ko se skozi gruče pretisnem	A
ostrih ličnic in balinčastih lobanj. Samó	njegov	obraz je bil obrit, ker sem nekje staknil žiletko	A
rodu. Takó je bil na vrhu kosti v rumeni koži	njegov	obraz kakor pomlajen in je klical za mano, naj	A
mesci pustil kdove kateri rajni. Slišal sem	njegov	tihi očitek, da sem ga varal, ko sem mu zatrjeval	A
napovedovala tista zastavica, se mi je zdel	njegov	konec v takšnem trenutku nedopustno krivičen	A
neranljiva in ponosna moškost, in čeprav je	njegov	trezni mir morebiti v kom zbujal zavist, je	A
. /\ .. stran 65 . \/ In vesel je, da je	njegov	sin ušel v hribe, pa je videti, da je zdaj njegova	A
njegovo telo, mu stopala na vrat, na trebuh,	njegov	pogled pa ves čas skuša prodreti skozi temo	A
jo je že julija polomil s svojimi napovedmi.	Njegov	okrogli obraz pa se ni vdal, podoben je bil	A
in . /\ .. stran 77 . \/ veruje. Prav takó	njegov	brat Pierre.Prav takó harmonikaš.	A
jami je kopal in se potil in kar mimogrede je	njegov	ruski stavek klepetavcu onečastil mater. Takó	A
če je bil za to pametno misel in da je bil	njegov	glas takó tovariški, najbrž smo ga poprej po	A
laket, sem si mislil. Iz dveh kosov je bil,	njegov	laket, kakor cepec, ki se zavoljo usnjenega	A
sem pogledal izpod koca in videl, da je bil	njegov	poštarski obraz odkritosrčno prepaden, klobasa	A
samó telesno, samó celično jezo, sem spet videl	njegov	sprašujoči in dobri smehljaj v trenutku, ko	A
da spregovori namesto utišanih jezikov. A	njegov	glas v notranjosti zapora je trezen in resen	A
opazuje mimohod zabavnih cirkuških prikazni. Ne,	njegov	nasmešek še ni bil hudoben, samó anahronističen	A
bolj kakor Robert se je menda zanju zavzemal	njegov	brat.Vendar sem upravičeno upal, da bom prav	A
je to, kar pravijo, njemu v prid ali v škodo.	Njegov	otroški obraz je imel odrasle oči.Trenutek zatem	A
s stetoskopom tu in tam, a že je spet donel	njegov	glas: Klar!Es ist vollständig klar!	A
noge pozna vsaka deklica v Splitu, je rekel, in	njegov	skoraj šilasti obraz je ostal resen, samó nosnici	A
je ležal na hrbtu, zavoljo bele srajce je bil	njegov	obraz še ožji in njegova malce ploščata nosna	A
narediti, da so govorili tudi nemi predmeti. A	njegov	Nacht und Nebel, kakor je imeniten, je vendar	A
ki se z vnemo ukvarjajo z njegovim vratom.	Njegov	obraz je temna zavesa, ki se je spustila pred	A
vendar poklicalo drevje onkraj peči. Atlet in	njegov	skok v prostost.Skok v prostost.	A
starec. Ko sem šel mimo njegovega ležišča, je	njegov	lepi podolgovati in zagoreli obraz zmeraj gledal	A
se Nietzscheju ni posvetilo, da je lahko tudi	njegov	nadčlovek proizvod strahu, saj kdor se ne boji	A
kakor da jih nevzdržno vabi sanjsko zaupanje v	njegov	obred s progami belega papirja.Vojaški vlak	A
plavolasca, ki je čistil strojnico na vagonu za mano.	Njegov	pogled pa ni bil samó radoveden.Bilo je, kakor	A
on, ki ležita tik za njim. On je prileten in	njegov	trebuh je bel sodček, na pol zavit v rdečkasto	A
ga Liliana opazuje. Ozrl se je, nato se je	njegov	pogled ustavil na balončku, ki se je prijetno	A
nepremična med rjastim železom in lasmi, ki skrivajo	njegov	obraz, ujeta med njunima telesoma na belih skrleh	A
Ni?« »Seve, da je lepo,« je rekel; a	njegov	pogled je na umivalniku, ki majhen in ves rumen	A
v bolnišnico,« je rekla. A hitro je opazila	njegov	vprašujoči pogled. »Slepič,« je krotko rekla	A
ustnicami in krmežljavimi vekami. A mar mu za	njegov	posmeh, prav gotovo ne bo on merilo o lepem	A
= Smrt Slovencem!	NJEGOV	BRATRANEC CIRIL Ni šel po hodniku v kuhinjo	A
otroški mozeg in oplodi vsako celico posebej;	njegov	ne.Njegov je bil zmeraj podoba svinčenke v zidu	A
mozeg in oplodi vsako celico posebej; njegov ne.	Njegov	je bil zmeraj podoba svinčenke v zidu na mostovžu	A
si misli, da je gotovo imel tudi deklè. On,	njegov	bratranec, pa je vedel samo za grozo sivih stopnic	A
»Seve, čuden fant je bil. Njegova sestra in	njegov	brat sta spoznavala mesto počasi, previdno,	A
ni samo razlaga po petnajstih letih. To je	njegov	bratranec, ki mora biti zanj takšen, kakršen	A
skriva za mizo. »Počivala bi malo!« je rekel in	njegov	nasvet je kakor svarilo, ne kakor nežnost.Zato	A
Saj, prav lahko bi bil tat. Tudi če je	njegov	bratranec, tat in amen.A če je otrok, ki je	A
noče pokopati v posvečeno zemljo. A zdaj je	njegov	bratranec spet kraški fant, ki mesi kruh za	A
»Viš!« A	njegov	dvom se je bil rodil iz strahu, ki je bil vsa	A
dopoldan in nad trgom je sonce velik zlatnik,	njegov	soj pa ves na platnenih slemenih nad stojnicami	A
Takšna fina dama. In	njegov	sinček!Kot tale peresnik ti je visok, pa ti	A
rad nekaj rekel, a čaka, da spregovori prej	njegov	prerok. Maks pa si glede vrat, ob katerih sloni	A
anteno. »Podgane ga bodo snedle,« je rekel	njegov	sorodnik in se zarotniško nasmehnil. »Molčeč	A
prižgal je sebi. Ogenjček vžigalice je obsvetlil	njegov	profil.Zamišljen je, in videti je, ko da je	A
slovenski ljudje z dežele, je pomislil. In tudi	njegov	obraz, prej, ko je gorela vžigalica -Ne.	A
»Ej, ti!« To je bil glas malega, ki je bil	njegov	ded sergente, zato je njegov vzklik takó samozavestno	A
malega, ki je bil njegov ded sergente, zato je	njegov	vzklik takó samozavestno pojoč. »Še si tam?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani