njegov (301-400)

eden od tistih nekaj sto tisočev.« Potem je	njegov	glas iz rezkega na mah postal živčen, skoraj	A
Samo na pol se je obrnil, takó da je Maks videl	njegov	zbegani pogled, a menda je opazil, da išče Maks	A
Videti je bilo, da se misli ozreti, a se je samo	njegov	glas spremenil.Ko da pravi bitju, ki je tik	A
in drhtí, medtem ko se ti že pripravljaš na	njegov	prezir, ker si gotov, da si spet naredil nekaj	A
stran 140 . \/ ublažili; samo da se ne bo ta	njegov	odziv sprevrgel v topo podložništvo, si misli	A
paštnu lajal pes, ko da laja tebi. Ko da je	njegov	gobec ob tvojem ušesu, medtem ko te Cvetka sprašuje	A
Fant je molčal, ko da je Maks že odgovoril na	njegov	ugovor.A čez hip je odločno rekel: »Ne.	A
ga obenem suva in odbrca v Waschraum, kjer ga	njegov	pomagač slači.»Pass mal, wie er stinkt, der	A
jo že julija polomil s svojimi napovedmi!«	Njegov	okrogli obraz pa se ni vdal; sploh se ni nikoli	A
že lahko s tem, nehal že enkrat. A ko se je	njegov	pogled ustavil na Paulu, se mu je zazdelo, da	A
angel na sveti podobi in veruje. In takó tudi	njegov	brat Pierre.Pa harmonikaš.	A
videl sebe. Zdaj posluša doktorja Seneta in	njegov	obraz je samo na pol pomirjen, ker morebiti	A
telesne oslabelosti skoraj sanjsko zaupanje v	njegov	obred. Na tiru na desni je stal vojaški vlak	A
takó nemogoč posel. . /\ .. stran 183 . \/	Njegov	prvi občutek je bil nagonska potreba, da bi	A
Potlej je pognal tramvaj v tek.	Njegov	resni obraz pa je skrbno pazil, da ne bi hušknilo	A
tenkočutnosti je združil v svojem pogledu, Hkrati pa je	njegov	pogled preprost.Hkrati je igriv.	A
ustnice. A ona stoji pred njim kakor sodnik za	njegov	nezaslišani greh.Mesečnica, ki jo je njegov	A
njegov nezaslišani greh. Mesečnica, ki jo je	njegov	glas prebudil na robu prepada, saj strmi vanj	A
»Ti nisem všeč?« In	njegov	glas je bil veder, da bi jo ojunačil in bi povedala	A
travo, kakor da so spet naklonjeni. Zato je bil	njegov	glas skoraj živahen. »Velik strah te obsede	A
najbolj gotovo, seveda. Zamahnil je z roko in	njegov	korak je spet oživel. Pravzaprav je izdaja,	A
brani in jo on drží za komolce, a ko se zasliši	njegov	glasni cmok na njenem licu, ona zdrkne s kamna	A
odsoten in vendar pričujoč. Nekdo, ki je užalil	njegov	ponos, a ta nekdo vendar ni nihče, ker nikomur	A
takó lep. A zvečer je vse odločil prav tisti	njegov	površnik.S temo je potuhnjeno prilezla megla	A
»Ne vem.« »V ogledalu pa	njegov	spačeni obraz s steklenimi očmi.« »Škoda,« je	A
ko je bilo njeno lice v zraku, je zagledal	njegov	spačeni obraz v ogledalu takó živo, kakor ga	A
šla mimo njega; hotela je videti, kakšen bo	njegov	obraz.Saj.	A
tržaškem procesu, ki ima isti priimek kot on,	njegov	sorodnik.* * Fašistično sodišče za zaščito države	A
oboki so bili bledo rumeni, medtem ko je bil	njegov	zid opečnato rdečkast.Ob templju je rasla palma	A
barv, njegovo hrepenenje po neznanih krajih,	njegov	upor in odhod na svobodne ceste, skrita, a povsod	A
bežite,« je zamomljala, a kakor da je razumela	njegov	zbodljaj. »Mirko!« je tedaj vzkliknila Luciana	A
med njima predmet, ki ni bil niti njen niti	njegov,	a je bil tam zato, da ju združuje. Tako sta	A
Pa se ni upal. Kaj ni prej ujela	njegov	pogled, ko je, tam na paštnu, začudeno opazoval	A
ne, te zgubim.« Nasmehnil se je, potem se je	njegov	obraz brez glasu smejal, kakor se smeje človek	A
stran 77 . \/ »O, seveda ni,« je pikro rekel,	njegov	glas pa je bil hladen, kakor da mu je nenadoma	A
razločna podoba pogina, da v nji izgine tudi	njegov	sedanji nasprotnik. Kakor da ga ni več kot človeka	A
počasi tisti šum spremenil v dražeč glas za	njegov	budni sluh, tenko platno dežnega plašča pa se	A
rekel, da se ona najbrž sprašuje: Kako da je	njegov	obraz naenkrat postal tako strog?Kaj ne bo spregovor	A
gotovo se je česa spomnil in zato se je spremenil	njegov	obraz, njegov pogled pa je postal nepremičen	A
spomnil in zato se je spremenil njegov obraz,	njegov	pogled pa je postal nepremičen.Zelo strašna	A
Luciana je zdaj pa zdaj pogledala izpod kapuce	njegov	obraz.Ni vedela, zakaj molči, ko pa je tako	A
so vam všeč, vam dekletom, take slike, kaj?«	Njegov	nasmešek je bil suh in prisiljen, kakor so zmeraj	A
stal pred mlinom. Opazoval jo je od strani in	njegov	pogled je bil veder.Ona se ga je prav gotovo	A
izpustil njen komolec. In tisti trenutek je bil	njegov	pogled napadalen; ker najbolj zoprno razdraženost	A
ne bom vse žive dni več poljubil dekleta.«	Njegov	pogled je bil trpek, a hkrati neodpustljivo	A
bil vzgojil častilko, pa je ta zdaj premagala	njegov	urok.Naj bo pisano cvetje po vseh zidkih in	A
ter prvega nadstropja. To je bil torej tisti	njegov	hotel sredi pomaranč, ki si ga je bil po naključju	A
zadovoljen, da je bilo z obiskom opravljeno.	Njegov	nekdanji sošolec se je bil spremenil.Nekateri	A
vzdignil z zidka in vzel v naročje. A ko je bil	njegov	obraz ob njenem, so vtis o bližini otroških	A
rekel v njeno lice, »bi šel na kraj sveta!«	Njegov	glas je bil odkritosrčen in veder; vendar tudi	A
roko, ki jo je objemala čez pas; gledala je v	njegov	obraz, a vendar se je zdelo, da se je zazrla	A
da je v resnici človek brez domovine, da je	njegov	dom povsod, kjer so obale, ker je voda simbol	A
privid domače obale pod kraško steno. Zato je	njegov	mehki svinčnik urno polzel po tenkem papirju	A
v očeh se ji je zasvetila poredna iskrica. A	njegov	pogled je bil mirno, a zaskrbljeno uprt vanjo	A
. stran 231 . \/ Luciana je rahlo stisnila	njegov	laket in se nasmehnila. »Tako se mi zdi, kakor	A
strahovlade vsi pošteni ljudje v zaporu, in	njegov	hitri upor je popustil.Zdaj namreč noče več	A
njegovo ime.« . /\ .. stran 254 . \/ Potem se je	njegov	glas ublažil in postal zaupljiv. »Na premcu	A
/ Ne mislim na prav táko dejanje, ampak na	njegov	pomen. Na drznost.	A
Jetnik leži na trdem ležišču.	Njegov	obraz je bled, koščen.Oči so motne.	A
ni niti zavedal; to mu je bilo v krvi. Toda	njegov	opazovalni dar, ki je večkrat deloval samostojno	A
druga.« Peter Majcen se je nasmehnil, nato pa je	njegov	obraz za hip potemnel, kakor bi bila švignila	A
noži neredkih bridkosti. Toda zdaj je bil ves	njegov	obraz ožarjen od notranjega ustvarjalnega ognja	A
postavljal po splošno veljavnih pravilih; da je	njegov	jezik živ, lep in tekoč, čeprav ne bi mogli	A
zasvetili dve beli lisi, dve srebrni kaplji, toda	njegov	obraz je bil miren, odločen, nekoliko slovesen	A
usnjato kožo so se mu razločno poznala ozka rebra.	Njegov	trebuh je bil prava lakotnica.Kratke, zamazane	A
stopil v mrak za vežnimi vrati, kjer je visel	njegov	stari avstrijski vojaški plašč. - Saj	A
njej. - Poslušaj, Marjana, - je rekel, in	njegov	glas je bil nenavadno globok in topel.- Le zakaj	A
vplivajo na človeka, da se popolnoma prerodi, da se	njegov	strah sprevrže v pogum in ... in da sprejme smrt	A
gladino svojega tolmuna. Kajpak, tolmun je	njegov.	To je njegovo oko, veliko, globoko, jasno zeleno	A
Seveda, v gabru je! Vsak	njegov	list je odsev žive podobe, ki se je nekoč odzrcalila	A
pritisk najhujše preizkušnje najde in odpre tisti	njegov	hram, ki so v njem zaklenjena dragocena spoznanja	A
Dober dan, mati! - je rekel Prekleta strešnica.	Njegov	glas ni bil trden, njegov pogled še manj.	A
Prekleta strešnica. Njegov glas ni bil trden,	njegov	pogled še manj. - Zaplatarjev, ti si	A
vprašal Prekleta strešnica, da bi si opomogel, a	njegov	strup ni bil strup, bil je strah. -	A
je svetlikala kakor rosne temno rdeče rože.	Njegov	obraz pa je bil čist, lep in miren.Na ustnicah	A
lep in miren. Na ustnicah je bil nasmeh, tisti	njegov	čudni nasmeh, ki jo je dražil vse življenje	A
- Norec! - je pridušeno zahropel. - A to je	njegov	znak, da je treba vse pokončati in vse -	A
in prav počasi se je ozrl v levo pobočje in	njegov	pogled je zdaj obstal na rdeči strehi, ki se	A
Tako. In zdaj naprej! - si je ukazal, toda	njegov	glas ni več zvenel odločno. Zravnal	A
oglasil zamolkel glas, in tisti glas je bil	njegov.	- In drevi bo v Čarjevi jami dvanajst	A
je bil tisoč let in je bil za glavo višji.	Njegov	obraz je bil siv kamen, toda oči niso bile votle	A
Peter Majcen se je ozrl po dolini.	Njegov	pogled je obstal pri tolmunu.Javorka je bila	A
Peter Majcen pa se je oziral po Tihem dolu in	njegov	pogled je zmeraj obstal pri tolmunu, kjer se	A
le napisal zgodbo o Temnikarju. In to je tudi	njegov	oblak.Saj Temnikar je še živ.	A
po svoji usodni volji v nekaj urah že mrtev.	Njegov	krepko rezani razbrzdani obraz je bil siv kakor	A
mnikarjeve roke so se jekleno oprle toporišča sekire.	Njegov	pogled se je nepremično uprl v rob skale. Ni	A
»Seveda boli...«	Njegov	glas je bil tako nenavaden, da ga je otrok začudeno	A
sebi je začutil, da ne bo navdiha in da bo ves	njegov	trud zaman.A ni bilo samo to: začutil je tudi	A
bo pri priči pospravil svoje stvari in šel.	Njegov	pogled je moral biti zelo teman, ker je kmet	A
Tedaj je zaslišal vzdih starega Blažiča in nato	njegov	vdani glas: »Odrešen je ...«	A
lino, kako so minevali dnevi, ponoči pa se je	njegov	pogled razsekal ob jeklenih križih, kakor je	A
In naš zvon je pel. Čez vsa brda je šel	njegov	glas.In vsi so vedeli:	A
bo sezidal in ne bo imel samo ene krave kakor	njegov	oče.Ko se je zdaj spomnil stare Bavše in praznika	A
odprli vrata za dobro ped, da smo lahko slišali	njegov	hreščeči glas. Nikdar nisem tistega kaplana	A
Andrej Krivec, po domače Moj Jezus, ker je to	njegov	večni vzklik, se zdaj že bliža šestemu križu	A
brez vsega, tako se lahko reče. Kako, ali ni	njegov	sin žepar? so silili vanj.Sin, no, seveda, žepar	A
ga je mar on učil te obrti? Sicer pa tudi ni	njegov	sin edini, ki je zaposlen pri tej stvari, tudi	A
Pesnik ne spi, jaz se poslavljam s Krasa.	Njegov	glas reže med bore vse huje in huje:	A
bodo slišali vsi, kadar bo vsem do mozga prodrl	njegov	glas, takrat, da, takrat...	A
in ga debelo gledal. Hudič je odvrgel ajdo,	njegov	obraz je bil zdaj skoraj bel. »Ali sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani