njegov (801-900)

Takole zbliza mu je zrl v tilnik, gledal je v	njegov	debeli tilnik in čakal na odgovor. Počakaj,	A
Vedel sem, da lahko računam na vas, mu prišepne	njegov	šef in pri tem zaupno pomežikne.Ah, saj ni nič	A
bi jo božale potne roke. Neokreten, okoren je	njegov	duh, neokretno, okorno telo. Tudi po ulicah	A
negibni, sprenevedavi tišini se njegova postava,	njegov	trup in roke, brezimni obraz in gladki lasje	A
poudarjajo grozeče prizanašanje). Doktor in	njegov	asistent sta približno tako bela kot stene	A
okazovalo brezmadežno snažnost dežja. Plahoma se je	njegov	pogled zaletaval v rosna stekla, se vračal vase	A
pobili!« je histerično zatulil. Kaj kmalu se je	njegov	glas izgubil med preklinjanjem in udarci s palico	A
da sega oster zvok visoko k vrhom pročelij,	njegov	odločni in kovinski klic tja gor k robovom streh	A
ime. Zdi se, da je to hreščavi Djaurov glas,	njegov	polomljeni jezik, njegovo zdraharsko hreščanje	A
silita v kotičke usten, ja, ja, saj to mora biti	njegov	glas.Kliče, vrešči, zdaleč.	A
Čisto mirno je in bleščeče.	Njegov	glodavi rob vztrajno žre pečinje, da tihi prasket	A
bo na koncu ta svinja zakuhal, zakaj lezeš v	njegov	zasmrajeni brlog, v njegove črne posle.Kadar	A
v temi natančno spremljajo njegovo gibanje,	njegov	razdrapani korak in brezvoljno mahedranje črevastih	A
potisnjene globoko na oči. Sredi med njimi je	njegov	oče.Takoj ga prepozna po sključeni postavi in	A
kam ga peljejo? Oče pa pogleda gor in zdaj je	njegov	obraz čisto blizu.Gor v podstrešje dvonadstropne	A
to, le to: zakaj je oče tako daleč spodaj in	njegov	obraz tako blizu, da sliši vsak šepet? Zakaj	A
sliši vsak šepet? . / . / stran 24 . / Zakaj je	njegov	obraz tako blizu, da vidi razpokane ustnice	A
sem se odločil, renči Vili Fink od zgoraj v	njegov	obraz, sam bom delal, naj ti bo jasno, prekleti	A
je jasen beli dan. Tako mirno in oljnato teče	njegov	govor: -	A
ta divjaški Djaur, kaj ta zdivjani norec in	njegov	neznani prijatelj hočeta od njega?Kaj ga trpinčita	A
nas vleče v praznino, pravi pisatelj. In tako	njegov	junak Turbin s kokardo, smrtnim znamenjem na	A
častnika carske vojske skrivaj odpeljejo na	njegov	dom, toda zdravje se mu spet poslabša.Rani se	A
Vladimir Semjonov ob prvem svitu stopi iz cerkve.	Njegov	obraz je voščen in nerazumno spačen. Med križi	A
Prav tako brez razloga in zato razumljiv bi bil	njegov	udarec, kakor je bilo neznansko in nesmiselno	A
Ondra. Predstavil mi je rdečeglavega gospoda:	njegov	kolega v tekstilni stroki, inženir Franjo Samsa	A
stopil iz vlaka, je videl tako grda pročelja, da	njegov	estetski čut tega ni prenesel in je po kratkem	A
Samsa se je ujezil.	Njegov	načrt je bil pokvarjen.Precej sem ga imel na	A
gosti gostilniški zrak sem videl tam v kotu	njegov	temni obraz in vročične oči.Zdaj ni bil sam	A
Odšel sem. A tudi	njegov	obraz sem si zapomnil.Ne samo zaradi tega, ker	A
tega. Zapomnil sem si ga zato, ker je bil temen	njegov	obraz, ne Fedjatinov, kakor bi nemara rekel	A
kakor bi nemara rekel Ondra, češki strojnik,	njegov	obraz je bil temen.Fedjatinov pogled je bil	A
je globoko prepričan, da sem v njem, da sem	njegov	sestavni del. Moram reči, da sem ga zelo presenečeno	A
velikanskega stroja, ki neutrudno deluje.	Njegov	pogon je tam v daljni Moskvi.In kaj vem jaz	A
Korzika, njenega moža, divjega razbojnika, je	njegov	nasprotnik ubil zaradi vendette, krvne osvete	A
sem hodil za njegovim hrbtom, da ne bi zašel v	njegov	zorni kot, kajti opazil bi me lahko tudi s kotičkom	A
oddihoval. Potem sem stopil za njim in videl	njegov	hitriavtomobil, okrog katerega sta se dvigovali	A
človek, ta policaj ima vlažnoljubezniv pogled,	njegov	glas je blag, mehak in potrpežljiv. -	A
vratom. Ko sem prijel za kljuko, me je zadržal	njegov	glas. -	A
ulici. Glavina nima samo obritega tilnika,	njegov	obraz je obrit tako ostro, tako do kraja, da	A
najlepše pri srcu, če ob tem na pločniku stoji še	njegov	sin, naj bo majhen ali velik ali odrasel sin	A
bilo, da bi najraje odšel. Toda ko sem videl	njegov	pogled, ki se je zaustavil na šopku rož v mojih	A
prostor. Svetloba mu je torej padala na tilnik in	njegov	obraz je bil v temi.Eno podrobnost pa sem vendarle	A
prejšnjega hotela napisal pismo. Bal sem se, da so	njegov	odgovor založili, nevedoma ali pa celo zanalašč	A
poiskati tisto cerkev. A dobro sem si zapomnil	njegov	obraz in njegovo progasto obleko.Piše se Markoni	A
in njegovo progasto obleko. Piše se Markoni,	njegov	oče je veleposestnik, Ggb., moj znanec iz Goric	A
jutri, sem zatrdno sklenil, medtem ko sem gledal	njegov	dišeči obraz, še danes,še danes pa grem na pošto	A
sedem za vrat. Vstal sem torej in sedel na	njegov	tilnik.Razširil je roke in v prostoru je nastala	A
vzkliknil, je odličen kraj za antropologa.	Njegov	glas se mi je zdel nenaraven.Njegova hoja po	A
skupaj s kuharico. Ni mogel razumeti, zakaj	njegov	sin, ki bo moral nekega dne prevzeti vse, kar	A
v sebi, in groza ga je bilo ob misli, da je	njegov	sin z vsem bitjem podedoval to , njegovo lastnost	A
128 . / Toda poročilo, ki mu ga je prinesel	njegov	stari prijatelj iz kulturne zveze, je bilo žalostno	A
odvlekel s postaje. Toda, kar je bilo najhujše,	njegov	sin ni šel na postajo, ker je tako hotel, ampak	A
je pri Leopoldu Markoniju starejšemu oglasil	njegov	prijatelj iz kulturne zveze, ki je nadzoroval	A
povedal nekaj trdih vojaških besed. Vodja je	njegov	vrstnik in to je bilo potrebno.In takrat je	A
naglo in razločno govoril predse ruske besede,	njegov	obraz je bil obžarjen in razsvetljen z divjo	A
in vzdigovalo roke svoje, v togoti je stopal	njegov	Odrešenik po zemlji in v srdu bo teptal narode	A
ga je pokazal in zdaj sem že toliko razločil	njegov	obraz, da sem videl, kako se smehlja in mežika	A
začel novo točko in vsi so nepremično gledali v	njegov	čarobni smehljaj.Gledal sem njihove začarane	A
nekoliko prehitrem ritmu vrtel veverico, ujel sem	njegov	zaskrbljeni, zmedeni pogled in to je vse, česar	A
da sta maski še zmeraj tam in da gledata v	njegov	hrbet.To je videl po očeh poslovodje, ki je	A
odkimavala. Pomislil sem celo na Tondichterja in na	njegov	avto, a to bi bila rešitev, ki je ona nikoli	A
kako sem se znašel v Abesiniji. Glavina in	njegov	suhljati prijatelj s temnim obrazom sta tam v	A
rob, ker je nekdo vanjo nadrobil preveč kruha.	Njegov	temni prijatelj Markoni ima progasto obleko	A
temni prijatelj Markoni ima progasto obleko.	Njegov	prijatelj ima tenke prste, s katerimi ugasne	A
prvega trenutka sumljiv. . / . / stran 191 . /	Njegov	sum je sicer tipal v drugo smer.Glede na svoje	A
pisničarko. Še enkrat je poskusil, vendar je bil zdaj	njegov	glas zelo blag in prizanesljiv.Ali je res, da	A
dihanje za svojim hrbtom, njen pogled, uprt v	njegov	tilnik.Bila sta sama, nekaj mladih ljudi je	A
ne sme biti: skoči-zaradi-mene, ne sme biti	njegov	poraz na tem robu, ta hip, ali tega ne čuti	A
kaj se je Franciju zgodilo. Dekle je odprlo	njegov	poslovni kovček in usulo vsebino na kavč.S krempljas	A
papirji, spravila med platnice tiste rdeče knjige	njegov	žepni računalnik, očala, visoki je vzel kovček	A
glasno, kolikor je mogel. Slišal je, kako se	njegov	glas izgublja v prazni prostor, kako se z odmevom	A
svetlo okno v noči lahko marsikaj pomenilo.	Njegov	samozapor, gledano iz tega zornega kota, ni	A
upokojeni arhivar Janez Kostrin je prvi opazil	njegov	izostanek.Kdo drug bi mogel opaziti izostanek	A
Nervozno je pogledoval na uro, tudi potem, ko je	njegov	honorarni delovni čas že minil.Poslušal je vsak	A
Kadrovski je vedel vse.	Njegov	pogled je bil prodoren in tudi nekoliko očitajoč	A
mu je posvetil, z vso skrbnostjo je spremljal	njegov	razvoj v pravega arhivarja in ob vsem tem vzgajal	A
pronicljivim pogledom. Kostrin je bežno poznal	njegov	obraz iz sivih fotografij v časopisu.Tovariš	A
vrtinčil po zraku, je metla zastala v rokah.	Njegov	pogled pa je bil drugačen.Nevaren pogled.	A
je držal za roko in z zadovoljstvom opazoval	njegov	obraz, ki tudi v tej brljivi svetlobi ni mogel	A
sedel poleg njega z daljnogledom na kolenih.	Njegov	obraz je bil obsijan z zeleno modro neonsko	A
ulici je zalajal pes. Prav blizu je bilo slišati	njegov	lajež, ki se je na trenutke spreminjal v čudno	A
in premišljeval. Z nagnjeno glavo je gledal	njegov	obraz, oblit z neonsko svetlobo in res se mu	A
je premikanje njegovih ustnic in zaslišal je	njegov	glas.Sprva od daleč, potem je prihajal vedno	A
na oni strani je Žigon, zalezujeta ga, neki	njegov	temni in nevarni naklep odkrivata, dobila ga	A
navzgor opazoval Okrožnega, je videl, da je tudi	njegov	gospodar star, brez zob in poln gub, ves droban	A
Malaparte občuduje Poglavnikovo odločno hojo,	njegov	preprosti način govorjenja, njegovo skromnost	A
koncu sveta gleda v obličje velikega misleca	njegov	osebni zdravnik.Einstein se med očesnim pregledom	A
o študentih. Varuh poskrbi celo za to, da se	njegov	varovanec zbliža z nekim dekletom.Einstein prihaja	A
pameti. Slovenski pisatelj Vitomil Zupan, ali pač	njegov	prvoosebni partizanski junak, vidi iztaknjene	A
Hospital. Blizu njega je takrat po naključju	njegov	mladi prijatelj Henry Abrams.Vendar nima več	A
oči ugašajo, zadnji se z Einsteinom pogovarja	njegov	sin.Govorita o politiki in popravljata zadnje	A
Ko očesni zdravnik Abrams izve, da je umrl	njegov	zemeljski Bog, se v hipu odloči, da bo za človeštvo	A
ne more umreti, da njegove oči pomenijo ves	njegov	vpliv.Ker so se ohranile, misli Abrams, bo	A
slovesnosti, na kateri je kakšen ducat žalovalcev,	njegov	pepel, kakor je stari mož želel, raztrosijo	A
Delaware. Žalovalci, ki jih v duhu spremlja	njegov	pogled, tiho drseč čez rečno površino, bi bili	A
psa ne bi samo brcnil med rebra, tudi samo v	njegov	neznosno kričavi gobec ne.Ustrelil bi ga.	A
da kdo zanesljivo ni talentiran, mu je rekel	njegov	pišoči znanec, ko mu je Žigon omenil svoje zapiske	A
Kostrin, Žigonov sodelavec iz arhiva, nekoč	njegov	predstojnik in zdaj upokojeni arhivar, ki se	A
bo kmalu morala poslušati in potem razlagati	njegov	zapleteni značaj.Razložila ga bo s čustveno	A
tisnjenimi ustnami in risalnimi žebljički med njimi.	Njegov	obraz je bil obraz mladega zaposlenega moža	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani