Samó njegov obraz je bil obrit, ker sem nekje staknil žiletko in mu s težavo ostrgal vdolbine lic, da bi ga vsaj s tem povezal z navadami našega rodu. Takó je bil na vrhu kosti v rumeni koži njegov obraz kakor pomlajen in je klical za mano, naj ga ne puščam takó samega med tujci, ko pa sva bila skoraj ves čas skupaj vse od cementne celice pod Oberdankovim trgom. In klical me je tudi potem, ko sva z Anatolijem nesla prazno nosilnico po stopnišču; na sredi grobega platna je bil zmeraj rjavkast madež, ki ga je pred kdove koliko mesci pustil kdove kateri rajni.