Tako je rasel Slavo v najbolj kočljivih in odločilnih letih kakor »biček na gmajni«, prepuščen sebi in lastnim nagonom, ki so se bohotno razvijali in močno uveljavljali. Kot starejšega dijaka me je njegov brat in varuh preprosil, da sem nekajkrat skušal pomagati Slavu preko težav sprejemnega ali premestnega ali ponavljalnega izpita. Otepal sem se klavrne naloge, saj mi je Slavo vsakikrat dokazoval, da ga moje prizadevanje prav za prav brezsmiselno muči; njemu učenja ni treba, učim naj se jaz in drugi nemaniči, ki ne vedo, ob čem bodo živeli.