Ko sem nastopil kot samostojen zdravnik, se je pojavil med redkimi bolniki prvih mesecev tudi Slavo, po letih še mladenič, po stasu orjak, po izrazu in vedenju pa že zrel mož, ki ga je življenje že kakorkoli natrlo. Povedal mi je, da je sam zdrav in mu ni treba zdravniške pomoči; prišel je samo po nasvet, kaj naj napravi njegov prijatelj, ki se je pred leti okužil pri vojakih in bi se hotel poročiti; kakšno zdravljenje mu je po moji sodbi potrebno, koliko časa bi trajalo in kaj bi stalo. Po kratkem pozvedovanju o »prijateljevi« bolezni sem mu odkrito pojasnil svoje mnenje: »Tisti bolni prijatelj si ti, Slavo, sam.