In klical me je tudi potem, ko sva z Anatolijem nesla prazno nosilnico po stopnišču; na sredi grobega platna je bil zmeraj rjavkast madež, ki ga je pred kdove koliko mesci pustil kdove kateri rajni. Slišal sem njegov tihi očitek, da sem ga varal, ko sem mu zatrjeval, da ga bolezen ne bo vzela, ko sem mu ponavljal, naj takšne misli kratko in malo odpodi. Videl sem ga, kakó je nepopravljivo užaljen, ker sem bil zmeraj veder, ko sem prišel k njemu, sédel na njegovo ležišče in se menil z njim kakor z bolnikom, ki se mora samó odpočiti po dolgi bolezni.