njegov (101-200)

ponižni poklon sporoči; jaz sem vdan hlapec	njegov	in sluga naše svete cerkve.Povedi mu natanko	A
MENIH Jaz se moram, ker stari me črti in	njegov	črt je nevaren; on ima vpliv.A tebe ne pozna	A
da v nekih tednih pridejo oni naših ljudi na	njegov	obed, katere je po meni povabil. Za to hočem	A
njemu, vrže se na tla pred njim, da občuduje	njegov	sijaj. MENIH Mirno govori ž njim, mlada žena	A
OSEBE HERMAN II. stari grof Celjski FRIDRIH	njegov	sin ELIZABETA Fridrihova žena DESENIČAR	A
ponosno vzpne do visokega prestola, o katerem rod	njegov	sanja, ali pa če nesrečen pade nizko do vsakdanjega	A
hotel, da te še prej odpravim iz hiše, samo na	njegov	sum. VERONIKA Ne bi odobraval s prvega, hudoval	A
VERONIKA prestrašena: Kaj mi imaš povedati na	njegov	ukaz, Fric? HERMAN No! FRIDRIH molči.	A
Stoj! Če je to res, potem naj fant vidi, da	njegov	oče ne žuga samo, temveč da zna tudi storiti	A
Kmet Žagar.	Njegov	sin Matijče. Metka, njegova ljubica. Kregar	A
SEDMI PRIZOR V sobo se drenjajo kmet Žagar,	njegov	sin Matijče, Zavrle, Zima, čevljar Košir, kmet	A
za ženske, možu pa ni mar, kdo bo hodil čez	njegov	grob.Moški hoče imeti svet v rokah, dokler živi	A
sem mislil na vas. Ema vzdrži porogljivo	njegov	pogled.Zelo laskavo, ponosni gospod Amerikanec	A
stran 67 . / Izpíjmo čaše polne zdaj, V spomín	njegov	vsak pije naj! Kozárec vsak naj bode súh, Da	A
pije naj! Kozárec vsak naj bode súh, Da mir	njegov	imel bo duh! Da kdaj ne pride plášit te, Nocój	A
svež. Svet naj gleda nje zelenje bere i pomen	njegov!	Kaj mi bilo je življenje?	A
pomladi sonce grob prešine, nebo usliši vzklik	njegov.	Ko mrak večerni svet zagrne, odpre se gruda	A
slovenski rod. Solzan ga blagoslavlja pastir	njegov	Metod. Zavest mu več ne dvomi ‒ zapustil bode	A
nov. Zmerom nov nas vara, čara duh in lik	njegov.	Naj smo tudi vse dosegli, kar smo upali nekoč	A
kerubim in niso serafim in Lucifer samo, a jaz	njegov	sem pobratim. Kako žari obrazek ji kot v dnu	A
me grobar, s seboj na zéleni, na senčni grob	njegov,	kjer križ železen, kamenit je krov, pod njim	A
sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dókaj strup	njegov	je umoril: sem zvedel, de vest čisto, dobro	A
Sem videla pava preganjanega, in ko je	njegov	krik zamajal svet do temelja, sem nemo	A
šum; tu pleše pobožni Uzmattha - zvení	njegov	svetli razúm: ”Oj, misel svobodna, predragi	A
kaj ves podli svet mi mar, saj nisem jaz	njegov	vladar, zakaj naj li srcé trpí, o draga	A
mojo Allah je razsvetlil, in poslanec jaz	njegov	ponižni --“	A
se me je dotaknil. . / . / stran 82 . / Ta	njegov	odurni pógled iz oči vodenih, mirnih;	A
ni mi padla na obraz ... Hladni, mračni duh	njegov	pa ostal je poleg mene; spremljal me je	A
/ Kakó puhtí od njega mraz, kakó grozí	njegov	obraz, kakó goré očí temné -- koščene	A
je dvignil, oj Trubar, in ti si rešitelj	njegov,	ko z drago domačo besedo duhá si otel	A
vztrepetala, kadar se me je dotaknil. Ta	njegov	odurni pógled iz očí vodenih, mirnih;	A
ni mu groba orosila ... Hladni, mračni duh	njegov	pa ostàl je poleg mene; spremljal me je	A
zob, za svoj ljudožrski nasmeh, ki ga izvabi	njegov	pretanjeni greh. Ljudožrc si želi brhkih, cvetočih	A
skrivnih slov? Kaj nam tu v zatišje glasni šum	njegov?	Koder hodiš Koder hodiš ti, kjer bi koli bila	A
opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči v	njegov	temni hram kot on sam. Ni mogoče živeti mu,	A
sprt, nestalen, miru resnice, sreče je iskal ‒;	njegov	bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je	A
opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči v	njegov	temni hram kot on sam. Ni mogoče živeti mu,	A
sprt, nestalen, miru resnice, sreče je iskal ‒;	njegov	bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je	A
skrivnih slov? Kaj nam tu v zatišje glasni šum	njegov?	ROŽICA Kje si bilo, sonce zlato, da zgrešilo	A
Žužem domov, umrl tam v Potočih stric bogat	njegov,	a med potjo zajela ga noč. Hej, kvatrna bila	A
sprt, nestalen, miru resnice, sreče je iskal ‒;	njegov	bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je	A
/ ČLOVEK, KI SE JE ZATAKNIL ZA VPRAŠAJ	Njegov	vprašaj je bil okrogel, kot so vprašaji tudi	A
se med nogami spletajo verzi in kitice. Tudi	njegov	sprehod je premešal veliko besed.Zdelo se mu	A
stran 66 . / Edinkrat je bil človek tudi angel,	njegov	pogled pa je imel ljubezniv nastavek. Mistični	A
DUEL Govorila sva o tistih stvareh.	Njegov	monolog proti mojemu.Beseda proti besedi.	A
vetrovi ga lovijo, zrak ga mesari ... Črnilo je	njegov	dnevni strup, šilce tinte. Brizg ga za hip dvigne	A
med sinovi sprave. . / . / stran 36 . / Otrok	njegov	po širnem svetu tava, Za tujo mizo tujec s tujci	A
Krope žebljar je Matjaž. Vsak delavec, ki na	njegov	se rovaš pitajo troti, vsak tak je Matjaž.	A
Nabrala bi vas rada, cvetke, in nesla vas na grob	njegov,	a sam Bog ve, kje izkopan je, tam, sredi zelenih	A
Nabrala bi vas rada, cvetke, in nesla vas na grob	njegov,	a sam Bog ve, kje izkopan je tam, sredi zélenih	A
gôr nemški rudnik skrit leži: velik je zaklad	njegov	in globok je rov njegov. Tu od zore do noči	A
leži: velik je zaklad njegov in globok je rov	njegov.	Tu od zore do noči seče rudo od peči otec, ljubi	A
list je bil z besedami popisan, življenjepis	njegov	na njem narisan: da ptičice so po drevesih pele	A
kolikokrat ob viru sem hodila nikdar ni mar	njegov	mi bil lesket. Ko čula v njem skrivnosten sem	A
nekje brni danes bo zgoden, je že čisto blizu.	Njegov	motor v tišino zaprdí in odigra nam jútranji	A
zmore: rdeče oči, po zimsko trd obraz, pa je	njegov	namen lepo dosežen mi kihamo in žremo Septolete	A
Vtem pride z vrečko (z Radensko in s kruhom)	njegov	lastnik, smešen možic s trebuhom. III.	A
III.	Njegov	lastnik, smešen možic s trebuhom je svojstven	A
Sosed: pes z naduho.	Njegov	lastnik: smešen možic s trebuhom. Summa summarum	A
me grobar, s seboj na zéleni, na senčni grob	njegov,	kjer križ železen, kamenit je krov, pod njim	A
malokomu znan, leži po svetu razmetan; da kip	njegov	bi vam podal, raztresene sem ude zbral ‒ ne	A
v mogočni prelepoti pred njim stoji ves dom	njegov.	In glej, mladenk cveten zbor, slavilno pesem	A
Jefteju hiti, kot na perutih angel nežni, otrok	njegov,	edina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, iz lic	A
nadsončnih kraljev kralj se zemlji nasmehlja in prst	njegov	iz daljnih dalj jo dvigne do neba. Na večno	A
... A zdaj naprej, na grob	njegov,	po sodbi svetni klet, od svetih izobčèn grobov	A
kip. Tam naj kedàj še moj pepel počiva, kjer	njegov	‒ a bo li skupni prah prejel mrtvaški blagoslov	A
Pristopi starček sivolas in blagoslov nebeški kliče	njegov	srčnó moleči glas na oljčne veje in snopiče	A
Poljubi mu roko: on tvoj je gospod, ti rob si	njegov,	tvoj suženj je rod. To Alah veleva, in »prerok	A
sto belih gradov, kateri li grad pač grad je	njegov?	To, milo nebo, dodeli mi vsaj, da roparja sreče	A
raj. Ako s krilatci v nebesa odpravlja si duh	njegov,	od mrtvega, glej, telesa poslavlja nebroj se	A
plameni. Zato pa sveti vsak uzor nam gor, kjer je	njegov	izvor!	A
Nadzemski. Kakor topla poslednja molitev je	njegov	glas. Dolgolasi romantik Ob žalostnem oknu.	A
Naši obrazi so mrtvi od sanj.	Njegov	obraz krvavi. Z ironijo nad snegom zvezde bleščijo	A
prijazno besedo, predno odideš od nas. ‒‒ Krvav je	njegov	obraz. On odhaja.	A
stran 27 . / Jesensko jutro To je zvon, glas	njegov	iz kraške vasi prihaja, jutro je sivo in mrzlo	A
ubito umrlo rado bi, da se spočije, kot je	Njegov	ukaz. Tedaj bo svetli dih stremljenj, ki srce	A
Sveti Štefan Sveti Štefan, sveti Štefan, siv	njegov	obraz je; nad gorami je sprostrto gluho dolgočasje	A
šum njegovih valov hladan, a še strašnejši mir	njegov,	kot veter ne prši valov. Le nekateri utopljenci	A
dvigala do boga, a zdaj je utihnil sredi temè klic	njegov	iznad temè. VI Eni hočejo nazaj, a kako bi	A
ne smem, a drugega ne boš ljubila, dočakala	njegov	objem.« In tisti mah že puška poči, dekle se	A
Lepo mi poje ta trnovski zvon, svet′ Janez je	njegov	patron. Če te kdo vpraša, od kod s′ pa ti doma	A
/ stran 18 . / V SENO bom zlezla in spila	njegov	sivi vonj. Da bom dišala kot zeleno, da bo nekoč	A
Samo sivina še.	Njegov	otrok pepel. Odpihnjen s pihom.	A
poglej bolj ostro, vidi se odsev! Tam v temi	njegov	svet leži, tam šele, ko privadiš si oči, zagledaš	A
skloni? Kot Pesem je ednina, se boji, ker sem,	njegov,	obdan z oltarji, s troni. Me varuje kot vnebohodni	A
iblajtar. Se bova srečala v jelenji kamri, pogled	njegov	ne bo me zaskelel, delila bova si med vsemi	A
knez. V posmeh kazniv peha me v senci hvoj,	njegov	bom delavec v vinogradu; mojbog, smrdljiv me	A
Je na kolenih. Konj	njegov	krvnik. Če odslovljen in brezast sem satrap	A
večni gospodar in tu, ko po družinikih loputa.	Njegov	je slednji prestol in oltar. Potaknjen v talce	A
nedokončanih, ki se razliva in drobi kamen,	njegov	razpadajoči smrad in potem čas, prežet s svetlobo	A
tega trenutka, te ne bom odpirala, ker si tudi	njegov	sad in ker čas teče naprej in je tembolj resničen	A
zamolklim glasom: »Še en očenaš za bolno mater!«	Njegov	vedri obraz se je ves nagubal, oči so mu strmele	A
zdravilo, ki da mi kmalu pomore. Pri sosedu je bil	njegov	obisk kratek, z roko je dal znamenje, naj ga	A
na oglarski voz, ga zadelali v seno in stari	njegov	oče je pognal voliča proti daljnemu gozdu.	A
oblečen, s kuštravo glavo in zmršeno brado.	Njegov	zabuhli obraz in višnjevi nos sta vzbudila mojo	A
zadregi, možaka sem bil morda kdaj prej videl,	njegov	gladko obriti obraz, širok kakor mesec ob ščipu	A
kraju nesreče. Poznal sem moža že iz mladosti;	njegov	sin je bil moj vrstnik v domači šoli.Oče je	A
me je spremljal proti izhodu, da sem varoval	njegov	ugled, še bolj ga je veselilo, da jo je izkupil	A
hčerki edinki že ves betežen. Danes ga je dal	njegov	zet prepeljati v bolnico in plačal zanj trimesečno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani