Še zdaj vidim tistega, ki ves čas lovi zrak kakor nadušen starec. Ko sem šel mimo njegovega ležišča, je njegov lepi podolgovati in zagoreli obraz zmeraj gledal za mano. In je bilo, kakor da vé, da mu ne morem pomagati, a si morebiti želi, da bi se njegova usoda vtisnila vame, da bi jo doživel v vsej njeni brezizhodnosti in ga pospremil na samotni poti.