Kakor v drugih vagonih so tudi v njegovem zaprtem vozu manj bolna in lačna telesa podnevi in ponoči, posebno ponoči, gomazela. Gomazela so čez njegovo telo, mu stopala na vrat, na trebuh, njegov pogled pa ves čas skuša prodreti skozi temo, da bi jo odmislil in jo razveljavil. Ali pa je bil tisti trenutek sončen dopoldan nad potujočim zaprtim zabojem in žarek je obsvetljeval vagonu strop, obsvetljeval deske nad njegovo glavo, medtem ko so kolesa štela sklepe: bliže domu, bliže domu, bliže domu.