In zdi se mu, ko da tudi kos zapuščenega premca gorí s svojo rjó zdolž jeklenih plošč, ki se spodaj stikajo v ozkem kotu, a potem štrlijo narazen, razparane, z vrstama velikih lukenj, iz katerih so odstranili vijake. In mu je, ko da je napeta strast nepremična med rjastim železom in lasmi, ki skrivajo njegov obraz, ujeta med njunima telesoma na belih skrleh in negibnim morjem, posejanim z bliski, ki jemljejo vid in trpinčijo zavest. Stopal je počasi, ker je vedel, da je to tista strast, ki je v internaciji mesec za mescem potovala v ta pristan in se oklepala Jadranke kakor morje školjev.