njegov (401-500)

Mornar Andrej je bil visok in koščen starec.	Njegov	obraz je bil ves razbrazdan, kakor bi bila lica	A
zmočil ustnice in hitro vprašal: »Kdo pa je	njegov	oče?« To vprašanje je bilo tako nenavadno	A
odprli usta ter se šele nato zasmejali. »Kdo je	njegov	oče?« je stari mornar zamišljeno ponovil z rameni	A
je kar zacvililo, potem šele je tiho rekel: »	Njegov	oče je čas.« »Čas?« so se začudili otroci	A
klepetulje bi kajpak rade do vseh potankosti poznale	njegov	življenjepis in so marsikaj »izvedele«: da je	A
drugimi samomorilnimi pripomočki, kakršen je pač	njegov	družabni položaj, njegova zahteva po korenitem	A
zahteva po korenitem, nevarljivem sredstvu in	njegov	estetičen okus. Vse to in še sto drugih	A
brade in globokih, neukrotljivih sivih oči.	Njegov	pogled je bil nekam otožen, globok, toda hkrati	A
Obrekar je dvignil glavo in pogledal častnika.	Njegov	pogled je bil jasen, miren, a vendar se je še	A
Obrekar je slonel ob deblu in gledal v plamene;	njegov	obraz je bil ves rdeč v krvavi zarji in oči	A
Travnikarjevim stricem, ki je bil tako rekoč	njegov	poveljnik.Miniral je male mostove, največ pa	A
»Orlič,« je odvrnil in me premeril.	Njegov	pogled je bil nekam otožen, globok, toda hkrati	A
dobrim mesecem je zadnji zimski veter razpihal	njegov	pepel po mrzli nemški zemlji.Teta tega še ne	A
skočili na noge, vsi smo mu veselo stiskali roko.	Njegov	prsteni obraz pa je ostal brez nasmeha, njegove	A
plamenček drobne petrolejke z rdečim steklom.	Njegov	pogled se bo ustavil na tistih rokah in v grlu	A
njih bral jasno zapisano smrt. Mama bo začutila	njegov	pogled in zaslutila tudi bridko misel, ki se	A
gospoda, vse življenje bo nesrečen. Posmeh na	njegov	račun ga je sicer rezal v živo, a vendar je	A
posestnika in lastnika treh hiš, zato je tako obrasel	njegov	obraz, da se ga ni nikdar znebil, kakor se seveda	A
nekje na Moravskem, v Obrekarjevem dobu je samo	njegov	prazen grob.In tam vsako leto zacveto prve šmarnice	A
Umrla je ... Njegove besede,	njegov	glas, izraz njegovega obraza in njegov pogled	A
besede, njegov glas, izraz njegovega obraza in	njegov	pogled so bili tako močni, mirni in pomirjajoči	A
in razširil roke, da so vsi trije prileteli v	njegov	objem.Stisnil jih je k sebi in zdelo se mi je	A
in nato pogledal strica, ki je takoj razumel	njegov	pogled in hitro stopil k vznožju.Vzdignila sta	A
je tiho rekla. - Tukaj je bil	njegov	grob. - Kako pa to veš?	A
kot za mizo. Široko je razkoračil noge, da je	njegov	trebuh našel pravo lego, ter s kretnjo roke	A
Prihajal je bliže, jaz pa sem s pogledom iskal	njegov	obraz ter bolj in bolj razločno videl, kako	A
tudi stokanje tlačanov je dokazovalo, da je bil	njegov	trud uspešen. Pa se je mladi graščak	A
Vidi Buraha, ki je svečenik in Vinjo, ki je	njegov	sluga.Vsi imajo lepe plašče in nič lakote ni	A
po ulicah tujega mesta. Od sivih sten odmeva	njegov	korak. Najdù pljune v cestni jarek.	A
nato pa naglo in junaško odkoraka proti njivi;	njegov	koščeni, usločeni beli hrbet se svetlika v temnozeleni	A
lahkotnega, nekaj popolnoma drugega kakor orač.	Njegov	korak ni trd in okoren, temveč prožen in lahak	A
vstal in ponovno obrnil vse žepe. Toda ves	njegov	trud je bil zaman: v njegovih žepihje bilo manj	A
pridigal o revoluciji, kakor bi bila revolucija	njegov	poklic: »Revolucija bo, to je enkrat	A
smeha, ki je sledil potepuhovim besedam. V	njegov	obraz so se bile zarisale poteze strahu in ponižnosti	A
sprejeli s posmehom, in od takrat se je začel	njegov	križev pot.Pri vsakem zasliševanju mora biti	A
nekaj zamomljal. Potem je pa povedal, da je	njegov	Ernest naredil šest realk, na kar so ga potem	A
oglasil. Zdaj se je Martin spomnil, kako je	njegov	škorec žalostno umrl na poti.Poginil je v Tržiču	A
je trdo ponovil Martin. In	njegov	glas je bil tako gospodovalen, da se je zaliti	A
je bila prav majhna, samo ta, da mlin ni bil	njegov,	pač pa Cestarjev. Na ovinku so ga srečali	A
ko se je uradno prekrstil in so vaščani na	njegov	račun na tihem preklinjali in zbijali šale.	A
velikem mlinu. Mlin je bil sicer res tu, toda	njegov	ni bil.In Martinu niti ni bilo bogve kako hudo	A
kakor ga je bolelo, ko so mu očitali, da je	njegov	sin detektiv.Na vasi so bili trije domačini	A
poslušal rahle šale, ki so jih tu pa tam zbijali na	njegov	račun, glasno je govoril o svoji nesreči in	A
Ali naj bi rekel gospodarju, da se bo vrnil	njegov	sin, ki je bilzaprt zaradi žeparstva, saj vsi	A
spomnil besedi, ki mu jih je govoril v ječi	njegov	tovariš, star žepar, najlažje se krade v gneči	A
Pa naj ima dokumente. Če je v listnici	njegov	naslov, stopi v trafiko, kupi veliko kuverto	A
Sicer pa moram najprej povedati, da je bil tudi	njegov	oče čudak.Pa še kakšen!	A
svojim življenjem. In kakšen je ta človek, ki je	njegov	oče?Dober.	A
- Nič! Poslali so mu dekret, s katerim se	njegov	priimek spremeni v Mandi.Pomisli, na stare dni	A
poletne tišine kar nenadoma zadonel po dolini	njegov	znani vzklik: »Ho‐ooo‐hoj! ...«	A
«, to se pravi, da niti vedeli niso, kdo je	njegov	oče. »Otrok božji« pa so rekli tistemu siromaku	A
Hotejec ga je skušal privaditi k delu, toda	njegov	trud je bil zaman; ne samo, da Matic res ni	A
Oddahnil se je, ker se je pred njim razgrnil	njegov	dan, ki je bil jasen kakor nebo nad njim: tam	A
zato je precej dolgo mežikal vanj. Nato je	njegov	nejasni pogled počasi zdrknil po pobočju.Ustavil	A
črnimi očmi. Nasmehnil se ji je in šel po vasi;	njegov	korak je bil mladosten in vedre njegove oči	A
planila pokonci, uprla svoj pogled naravnost v	njegov	obraz in vse je kazalo, da pazljivo čaka na	A
Pismonoša je nekako nagonsko uganil, da bo to	njegov	predstojnik in se je hitro sklonil, da bi pobral	A
Ostrmi.	Njegov	polizani pribočnik se že plašno umika.Dva koraka	A
oder Tod. Und wir werden siegen!« trdo pribije;	njegov	pogled je oster, a kljub vsemu je v njegovem	A
Stane! Na	njegov	grunt smo sedli! ...« Drejc jo rahlo odrine	A
zakadi v Sovo. Sova vzame v svoje lopataste roke	njegov	žareči obraz in ga stisne k sebi: »Glej	A
plane kvišku. »Juriš! ...« zareže v bojno vihro	njegov	nečloveški, besni krik.»Juriš! ...«	A
se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom;	njegov	starčevski obraz je spokojen; okrog tenkih ustnic	A
se bali! ...« Kutschera nekaj trenutkov vzdrži	njegov	žgoči pogled, nato zamahne z revolverjem proti	A
se zravna. Kri mu curlja iz nosa in iz ust,	njegov	pogled pa je živ, trden in še vedno drzen.	A
stopnicami, ki se po njih pravkar spuščajo Kutschera,	njegov	pribočnik in Bichi.Kutschera pokima in vojaka	A
kričati nanje in stresati zidarsko ogrodje.	Njegov	glas je bil bobneč, kakor bi govoril iz soda	A
pripomniti, da je bil Valentin Sirk znamenit jedec;	njegov	tek je bil vsega spoštovanja vreden, da se o	A
tujih glav - in treba je pač priznati, da je	njegov	prijem nekaj zalegel.Toda tudi Štefuc je imel	A
buči morje Adrijansko«, ker je pri tej pesmi	njegov	bas prišel do polne veljave.In res so zapeli	A
svojih jeznih misli mrko gleda, kako se polni	njegov	prostor med cerkvijo, obzidjem in tlakovano	A
čakati, kdaj mu bo kak Leonardis, ali pa celo	njegov	najbolj smrkavi miličnik pripeljal novo zaušnico	A
duhu videl njegove modre oči. In videl sem tudi	njegov	modri lonec, čeprav ga je držal na hrbtu v prekrižanih	A
pogovarjal s potokom. Že oddaleč sem slišal	njegov	gromoviti glas. Prve besede sem razločil	A
Roke je imel prekrižane na hrbtu, da sem videl	njegov	modri lonec.Njegovih oči nisem videl, a sem	A
oblekel, se vsedel nanjo in sklonil glavo.	Njegov	pogled se je zatopil v kamniti tlak...	A
Andrej ne bo jokal... Na ves	njegov	nemir se je zlila noč, noč in lakota.Že dolgo	A
odštejemo njegovo pregorečo ljubezen do Rozine,	njegov	izpad proti svaku, in če je kratka pamet greh	A
zravnal noge, kakor se mrličem spodobi, toda	njegov	trud je bil zaman.Venc je ostal trd in neomajen	A
so mu potegnili raztrgan in zamaščen klobuk,	njegov	nos pa je bil še obsežnejši in bolj zavihan	A
pokopališče, kakor je vozil vse podobne reveže; toda	njegov	trud je bil odveč.V Hvalovem kozolcu se je zbralo	A
bridkost ga je doletela, še preden je bil spočet.	Njegov	oče, starokopiten krojač, ki je ljubil pregovore	A
ga za Venčka. »Venceslav, vojvoda češki, je	njegov	patron,« je rekla teta Marjanca.Toda ob njegovi	A
je zanimal tudi za nos svojega naslednika.	Njegov	naslednik pa je mirno ležal in vztrajno močil	A
imaš tam,« je reklo dekletce in pokazalo na	njegov	trebuh, »tistemu se reče kila.« Venček	A
času prišel do sina, ki je bil nedvomno samo	njegov:	sive drobne oči, veveričji zobje in krive noge	A
telesne bolečine in notranje duševne bridkosti -	njegov	glas pa je plaval više in više, votlo in pretresljivo	A
pogledom. Toda, ko se je srečal z njenimi očmi, je	njegov	pogled zdrsnil z obraza in obvisel na njenih	A
in tolkel po mizi. »Kaj?« je planil pokonci	njegov	nezakonski sin in stopil predenj.»Ali misliš	A
kasarne, je slonela za oknom; zastrmela se je v	njegov	pobešeni obraz in pri srcu jo je tako čudno	A
erokotnike sivega neba in razmišlja o svojem zločinu.	Njegov	zločin je bil zločin tiste težke in posebne	A
nočnih ur je bilo zabeleženo v teh možganih, vsak	njegov	gib je poznala, vse nagibe in vsa dejanja, za	A
za katere je mislil, da ve zanje samo on in	njegov	Bog, vse je bilo zabeleženo na perforiranem	A
popolna tišina, samo zvon s sosednjega hriba in	njegov	zvok, ki potem, po zadnjem udarcu, še dolgo	A
zdaj nekdo pritisnil. Pavel Vatovic opazuje	njegov	vnaprej na neuspeh obsojen poskus, od zadaj	A
/ . / stran 43 . / ljudi. Takšnim se gnusi	njegov	vonjhavi oblak in filozof to dobro čuti na površini	A
nad nosom režeta dve ostri gubi. Od daleč je	njegov	nasmeh prijazen, zbliza pa ob teh dveh gubah	A
Frančiškovo telo leži zdaj tam notri in noben	njegov	svetnik ga ne spravi več skupaj, za nič na svetu	A
Zlikovec mali. Pavel Vatovic znenada občuti	njegov	odsotni pogled na svojem obrazu, potem pa vidi	A
govoril, vsekakor čudnim in tujim, to ni bil	njegov	glas.S slušalko v roki je stal V tuji deželi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani