ki (3.201-3.300)

jezni? Ker je on v črni vsoti in število,	ki	v njem vedrijo zdaj samo dvorezni. Se našel	A
vnuka, in če na rami nosil bo penico prijazno,	ki	mi vrtnico osmuka, ga kraj okronal bo še za	A
žlico. Me sili in mi brani poležavati dogodek,	ki	pošilja mi kresnico. V besedju o zavzetem je	A
obalo, se splašena ponoči poravna po gospodarju,	ki	je v senco zalo prilegel; videti bo, da sta	A
pošilja. Usoda je, v dogodkih obstoječa kot bog,	ki	bere mi in mi postilja. Zasenčeno besedo jim	A
se smem postavljati na noge smelo pred njim,	ki	vame gleda krvoločen. Ime se žbičasto ni razodelo	A
vilinski pild in velb medi. Skrbi me za njegove,	ki	v razvratu drug drugemu pekel so, vice hrupne	A
. / XI Apnarji zibk in krst goje spomin,	ki	v uro smrtno tava zaletavo. Pogleda glava zlata	A
poslaja me oranžna peča. Nenehajoča budnost,	ki	prelestna bila je prvi hip, še drugi, a potem	A
Ječijo ljudstva, prostovoljci mladi. Je straža,	ki	lomila bo kosti. Z ljudmi možmi se polnijo prepadi	A
objokovanje. Dogodek je samo nadaljevanje po poti,	ki	spodmaknjena, podsuta nas nosi in trpi, kot	A
moškega sidrišča izbožam zevajočega sukuba,	ki	iz pekla me gleda in iz žrela; me klavnega objema	A
Predstavi se mi kakor bog igrač, kot plug,	ki	orje v veter, brana tiha, in jaz berač nadležen	A
To moško protje, ti pridvorniki v podkraju,	ki	v jeseni se zatravi! Ko vsaj bili bi zorni gorniki	A
glavo pomolil, da vsem zapoje letenski skržat,	ki	z njim hoditi vštric mi bo dovolil. Zvoni iz	A
meketajoči konj. Odganjal sem brlogarja kozača,	ki	sedlo mi je slinil in odpel. Iz pajčolana rim	A
odpel. Iz pajčolana rim sem slišal vrača,	ki	mi ob rojstvu sedlo je pripel. Odpne se srajca	A
srce, z nevestami prihaja in godovi in svati,	ki	vadljajo, to se ve ... Pozna me, predpotopnega	A
poljubih in objemih nosil spravo. Že kerub,	ki	se v meni je odtajal, razglaša mojo presvetljeno	A
Objem. In grb,	ki	umori. Spet vdinjam stari se legendi panjski	A
... Bo žrtev v kisu, olju, in bo jed, bo ta,	ki	se pod nožem svetim zgrudi. ... ta svetu kot otrok	A
ptica sinja. Uslužen se priklanjal bom kozaču,	ki	žive na tej strani vse prešinja. Nasedel bom	A
vse prešinja. Nasedel bom medenemu goslaču,	ki	že moj jezik premišljuje, žinja! in ga najdevam	A
se črnomoder potika vame in moj sramni koder,	ki	petelini v moji se beljavi, osvaja glasno harlekinsko	A
Med samorogi zona in med pavi. Dogodek,	ki	ga bom z dlanmi zajel, za vse bom posedmeril	A
na njegovi rami bom predremal sočasja; narod,	ki	me zaničuje, prezrt umanjkal spet bo na proslavi	A
zaničuje, prezrt umanjkal spet bo na proslavi,	ki	je usoda.Kdor z menoj občuje ...	A
Zapuščam temelje in dom kristala in dvojčka,	ki	mi po življenju streže. S perutmi se odženem	A
Nov plemenjak v oznanjeni koledi redi mrčes,	ki	se gosti v besedi. Redi mrčes, ki se gosti v	A
v besedi. . / . / stran 190 . / Redi mrčes,	ki	se gosti v besedi gospod moj novi v pesmi iz	A
milost in zavetje soda že vem, če jaz sem ta,	ki	da odvezo, nikomur je ne dajem ‒ oče ‒ toda	A
vrt. Za rožo in za pecelj me lovi moj angel,	ki	je obhajilna strd. S police posvečenega negnoja	A
negnoja kapljam v pustiv, kot pajčina je čreda,	ki	išče dno zamolka me in loja; se že v človekojedine	A
naslonjen z bokom name in v vresje pilatus,	ki	umil si je dlani. Oslec drobim brez ženina in	A
in se v privid ponudi in v posluh. Pilatus,	ki	umil si je dlani, prihaja in odhaja nespoznan	A
čakam. . / . / stran 15 . / Tisti Tisti,	ki	boš najmočnejši od vseh, zate bom tudi jaz tudi	A
Izseljen Tvoj obraz je kup drobcev; tistega,	ki	je na levi, že poznam. Tudi desni se mi počasi	A
Tudi desni se mi počasi že razkriva. Mnogi,	ki	so vmes, molčijo. Tisti, ki je osnova, je v	A
Mnogi, ki so vmes, molčijo. Tisti,	ki	je osnova, je v mrtvem kotu in oni, ki je roža	A
Tisti, ki je osnova, je v mrtvem kotu in oni,	ki	je roža, je zasenčen ... ... od tukaj, kjer stojim	A
ljubeznijo. Rada sem te imela kakor otrok,	ki	nima strahov v svoji ljubezni. Tekla sem za	A
moči. . / . / stran 32 . / Samo, da si Ti,	ki	me osrečuješ, da si, pojdi kamorkoli, moja ljubezen	A
umrljivost ‒ ‒ sposoja si jo od smrti. Lepe so vse,	ki	mi oči naredijo bleščeče in tople so tiste,	A
mi oči naredijo bleščeče in tople so tiste,	ki	me delajo razkrito. Bistven element ljubezni	A
Pa ti? Še Še so zaprta klasja,	ki	se ne bodo nikoli odprla, ure na zvonikih in	A
da bom prišla, da bom razprla roke za ogenj,	ki	žari na tvojem čelu. Morje Morje, cvet akacije	A
neizmerne in krute kakor čudovitost vesolja,	ki	se neizprosno širi. Kadar sem podobna spečemu	A
hrzajoče črede iz neskončne stepe in z dežjem reke,	ki	začuti vse okuse. Pusti, da te oblije moja voda	A
plesalko spremembe, živo utripanje, seješ zase,	ki	si veter življenja. Ženska Med zvezdami stopaš	A
bivanju zemlje kličeš k sebi najbolj vroča semena,	ki	hočejo živeti. Ob večnostnih jutrih te vidim	A
iz drobne detelje zrasteš v ples z meglicami,	ki	jih sonce dviga k sebi. Pripovedoval si mi	A
zadnjega smisla Sredi nekega zadnjega smisla,	ki	v resnici ni to in je le, kar vidim in slišim	A
68 . / Izpila sem ceste Izpila sem ceste,	ki	tečejo proti tebi med sencami, slikami ptic	A
fizikalnost je sicer dva tisoč milj pod morjem«),	ki	mečejo svojsko, skoraj fosforescentno svetlobo	A
obstanka.« (pesem Ponikuješ). Spoznanja,	ki	so (ne samo za avtorico in njene pesmi) tako	A
vedno prevelike« (pesem V temi). Neka modrost,	ki	jo človek pridobi dosti kasneje (morda šele	A
čara. ČAROBNOST POETIKE: Ženskočutna poezija,	ki	presega razlikovanje erotičnega od božanskega	A
sodobne ženske, za katero je ljubezen energija,	ki	jo potiska po stopnicah radostnega, z zlatom	A
POT DO RESNICE: Poezija ženske ustvarjalke,	ki	jo bodo radi vzeli v roke tudi moški, vsaj tisti	A
kače imajo moč brez strupa in ta moč je tista,	ki	premaga hudiča. Nad bolečino Pretepena in	A
vrh nima konca. Delam in zidam to ljubezen,	ki	je moje edino delo. Delam in zidam in bivam	A
elegija škoda papirja za odštekane pesmi tistih,	ki	so norci in tistih, ki na trenutke znorijo,	A
odštekane pesmi tistih, ki so norci in tistih,	ki	na trenutke znorijo, ki se vrtijo vedno v istem	A
so norci in tistih, ki na trenutke znorijo,	ki	se vrtijo vedno v istem krogu norosti; samo	A
točk izstopa, svetilnikov, morda ‒ kristalov,	ki	rastejo v samoti hipa: nekoč in zdaj. V samoti	A
nasmeškom, brilijantno bova prikrila bolnost plesa,	ki	je napisan samo za naju, ki je napisan samo	A
prikrila bolnost plesa, ki je napisan samo za naju,	ki	je napisan samo za naju. Ti Ti si privid.	A
Ti si privid. Obstajaš zame,	ki	sem kraljica Iluzije. O njem Poljubljam se	A
stran 30 . / O njem Poljubljam se s puhom,	ki	ga raznese veter, ko postane resničen. Ko postane	A
napajam drevesa da ona šumijo in s tabo govorijo	ki	si iz zraka in brez besed Ekstaza Tvoj bič	A
kura. . / . / stran 35 . / Pot Vse poti,	ki	vodijo nikamor, sem že prehodila, na vsa gluha	A
razum nerazumno spregleda, zrak od Snežnika,	ki	umirja, pusti mu, naj me vodi. Moj svet Nekje	A
meni tuje ‒ a vsebujejo odločilna spoznanja,	ki	po svoje »poenostavijo življenjske operacije	A
predstavljajo nekak doslej neznan razgledni stolp,	ki	nudi povsem nov vidik človeškega čustvenega	A
vse potaplja 53 Končnost 54 Otroci 55 Bršljan,	ki	objema ta prostor 56 Metafizika 57 Hip, ki prihaja	A
ki objema ta prostor 56 Metafizika 57 Hip,	ki	prihaja nenadno 58 Preteklost 59 V teh časih	A
vznemirjen dar in skozenj doživljali ekstazo,	ki	so jo zaznamovali z besedo za prihodnje obujanje	A
neponovljiva praznina. Iščeš se v mojih očeh,	ki	so tvoje, da bi ujel neoprijemljivi trenutek	A
mirovanje privida druži moči z njim; zato v času,	ki	ga ni in kjer ima le hipna sodba znosno veljavo	A
navzdol obrnjena eksistenca, sestop gibanja,	ki	je v skladu z dialektiko. Se hraniš Z zavistjo	A
izgubilo Veliko smeha se je izgubilo, tisti,	ki	se držijo za roke, ponavljajo prošnje. V njihovem	A
prstan za desetnico. V brezkončnem zrcalu,	ki	me sebi razkriva, postajam trenutek, nemirna	A
med njimi čisto počasi, kot da bredem po vodi,	ki	odteka. Rada bredem po vodi, ki odteka.	A
bredem po vodi, ki odteka. Rada bredem po vodi,	ki	odteka. V njej se zrcali dih kolobarja: pesem	A
mnoge strahove Preživela sem mnoge strahove,	ki	so nastali v meni, videla sem dobro na daljnem	A
rojstva in se prebijajo na površino, tista,	ki	preživijo, oživijo, sled ognja se razvije v	A
te, zemlja Živim te, zemlja, v vseh srcih,	ki	se stekajo vate, v tebi počijejo in se preobrazijo	A
prepoznaš, da so na tvoj beli list narisali masko,	ki	ji slediš, če se je kdaj zaveš in jo nato osvetliš	A
stran 44 . / Vrtoglavo razpiranje Oblak,	ki	se prepušča snubljenju dreves, ne ve, da vrtoglavo	A
odhajajočemu soncu: oko rdečega hrepenenja,	ki	polaga tišino v usta dni. Tu je priložnost,	A
polaga tišino v usta dni. Tu je priložnost,	ki	spominja na izstop iz udomačenih stvari: vabilo	A
združujejo v enostavnih vencih marjetic; obraz,	ki	se širi v sebi kakor zvesta podoba nastajajoče	A
časa in bistrost je prazačetek osrediščenja,	ki	ga večnost nenehno poustvarja. Naj ti ne obtiči	A
usmerjajo naša dejanja. A ti lahko pomiriš srce,	ki	ga preganjajo vztrajne sence, ti ga lahko pomiriš	A
menjujejo podobe prostorov. Strup nedokončanih,	ki	se razliva in drobi kamen, njegov razpadajoči	A
svetlobo razpršenih deževnih kapelj, z vetrom,	ki	prinaša leteča semena in jih odloži v rodovitni	A
pogrezanja, čas prihajanja in čas drobovja,	ki	za trenutek ustavi potovanje, tančice spremeni	A
. / . / stran 54 . / Končnost Končnost,	ki	potrjuješ bivanje in imaš svoje rojstvo v samem	A
z njimi ganljivo boleče poveže: njihove oči,	ki	je v njih ves svet, ne naše, ampak njihovo upanje	A
njih ves svet, ne naše, ampak njihovo upanje,	ki	nas s tem, ko so, učijo, kar smo že davno pozabili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani