Tvoja kri iz dežja in sonca, iz srebrnih svetlobnih mest in zatohlih podzemnih jam, iz oči, polnih miline in tudi iz votlih oči, iz milijard hrepenečih teles in mnogih tiho ugašajočih zvezd, ptica, vse se pretaka v njej, vse, razen izrojenih želja.
Večerna pesem Sredi spreminjajoče se svetlobe lebdim in se oziram k odhajajočemu soncu: oko rdečega hrepenenja, ki polaga tišino v usta dni. Tu je priložnost, ki spominja na izstop iz udomačenih stvari: vabilo na brinov ples, pokloni divje negibnosti, slepe vodnice in mnogo ležišč s klavirji, kamor se preprosto uležeš in s starimi vižami preigraš gluhe sanje.