ki (2.701-2.800)

vesele? In nič po krilatih ti sestrah ni žal,	ki	splule so v južne dežele? Oh, vidim, ni mogla	A
veje. Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,	ki	ubogo srcé ti razriva; pa pojdi z menoj kot	A
ČLOVEKA NIKAR! V delavnico sem tvojo zrl,	ki	bitij si rodil brez broja! Skrivnostno snuje	A
stvari, a smrti nisem uzrl ... Začetnik moj,	ki	si me ustvaril, duhá si iskro mi razžaril, v	A
strl, ne bom umrl! No duhu poženó peroti,	ki	jih iz dola solz in zmot razvije na skrivnostno	A
vzpne oko, ko truden mimo gre, blagruje one,	ki	mirnó po celicah živé. »Ne moti, potnik, se	A
‒ mi moči ni, uživáti ga ‒ ne smem; plamén,	ki	v srcu mi gori, morim in mrjem nem. Ne vlada	A
krivica in napuh grme v pekla prepad! In bes,	ki	v srcu tičal je, celó v najboljšem ‒ skrit,	A
razdrobi, le žêli ‒ led se raztopi, in roka,	ki	je prej grozila, bo blagoslov na nas rosila	A
romarjev četa je mnoga hitela po mir, po tolažbo,	ki	nima ju svet. A cerkvice ni več!	A
gorskega bo juga, divjal čez plodno bo raván,	ki	tvoja jo napaja struga ‒ gorjé, da daleč ni	A
narodnjak in poštenjak. Hudobnež je podoben slani,	ki	padla v mrzli noči je; kar ta je vrtu in poljani	A
cvetoči je. A mož pošten je ‒ sonce zlato,	ki	razsvetljuje, greje svet, ki v pisan cvet ogrinja	A
‒ sonce zlato, ki razsvetljuje, greje svet,	ki	v pisan cvet ogrinja trato, ki vrt in gaj odeva	A
greje svet, ki v pisan cvet ogrinja trato,	ki	vrt in gaj odeva v cvet. Visoko čislam učenjaka	A
in gaj odeva v cvet. Visoko čislam učenjaka,	ki	nam preganja temo zmot, a bolj še cenim poštenjaka	A
preganja temo zmot, a bolj še cenim poštenjaka,	ki	ve in hodi pravo pot. Ti učenost s krepostjo	A
zasmeh, a ‒ ga umejete? Umete roso v teh očeh,	ki	se ji smejete? Gomile z roso to kropim, ki vre	A
ki se ji smejete? Gomile z roso to kropim,	ki	vre mi čez obraz, in plašč, ki se ogrinjam ž	A
roso to kropim, ki vre mi čez obraz, in plašč,	ki	se ogrinjam ž njim, po rajnkih nosim jaz. Umrla	A
in zahvaljujem ga, a v grobu mnog mrlič leži,	ki	objokujem ga: Pravico v grob so devali, pri	A
nikdar zastonj ni potrkal ob duri. Premnogi,	ki	dušo obup jim je trl, tu našli so mir in tolažbo	A
POTUJČENI ZEMLJI Pozdravljam sončna te ravan,	ki	pred menoj si razprostrta! Ti lepa si kot sen	A
mati toliko sirot, s krvjó, solzami napojena,	ki	bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti	A
bi zabil to gomilo kjer blago tvoje spi srcé,	ki	mi brezmejno vdano bilo ves čas do zadnjega	A
lepših mi svetov ter srečo rajsko opisuješ,	ki	uživa v domu se duhov. Gledaje sliko tvoje sreče	A
prestol bo prah, vi boste prah, pepel! Vi,	ki	zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, ki reveže	A
Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi,	ki	reveže zatirate ‒ prah boste tudi vi! Ti roj	A
reveže zatirate ‒ prah boste tudi vi! Ti roj,	ki	noč in dan prežiš, da brata v past bi ujel,	A
zanke se uloviš, prah bodeš in pepel! In ti,	ki	z umom, cvetom let zdaj bahaš se vesel, glej	A
zabljeni grobovi, kjer križ ne kamen ne stoji,	ki	niste venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne	A
narod biva še krepák, tu biva narod-poštenjak,	ki	svet ga še okužil ni, ki čas ga omehkužil ni	A
biva narod-poštenjak, ki svet ga še okužil ni,	ki	čas ga omehkužil ni. Tu rod je moj, tu moj je	A
pustili smo trpeč. Mi nismo ptičev trop legák,	ki	sam si pot voli; begoten smo neba oblak, ki	A
ki sam si pot voli; begoten smo neba oblak,	ki	veter ga podi! Lepo žari meglica se, pod nebom	A
njega blisk in tresk! In točo usuje na ravan,	ki	uniči up sosesk. Zdaj ne boji se nihče nas,	A
oh, drhtim sirota uboga, da v boju zgubim,	ki	ljubim tako ga. Ko padel bi on ‒ kako bi na	A
zvestó. Tam se v veke bom združila ž njim,	ki	bil je tod mi zvest: kar je bridka smrt ločila	A
planjava, nad njo se modro pne nebo. A vsa lepota,	ki	tu seva, mrtvà se duši moji zdi; kjer cvetja	A
bi ti, mladika mila, nevihto tudi utolažila,	ki	burno hruje med ljudmi, ki v srcu strastno nam	A
nevihto tudi utolažila, ki burno hruje med ljudmi,	ki	v srcu strastno nam besni, da meni vsaj bi jo	A
spava mož, bled mož, ogrnjen s plaščem črnim,	ki	s trakom je našit srebrnim; on trdno spi, nevzdramno	A
pred sliko moja luč ne ugasne. In cvetek,	ki	lepó cvetó, s pobožno berem ji roko, pred njo	A
cvetni planjavi, stoji in preti oblak temán,	ki	točo bo vsul na širno ravan; stoji in preti	A
se mu ogenj strašán užiga, kot nočni požar,	ki	z oken šviga. In votlo kot grom iz dalje grmi	A
biser izgubil! Saj on le je bil luč mojih oči,	ki	bil bi jasníl noči mi in dni!‒	A
čuj, skoz hrum in ropot ta glas, glas dece,	ki	milo se joče! Pred hišo na selu sodnik sedi	A
pisem snopiči, ob strani birič in on stoji,	ki	hujši je nego biriči. Sodnike, biriče je semkaj	A
davnega časa: »Gorjé ti, gorjé, brezdušni krvnik,	ki	solza sirot srcá ti ne gane, pravičen nad tabo	A
ne vé, kam pot ga bo tuja zanesla, kot čoln,	ki	ga zgrabil je ljuti vihar in strl mu brodarja	A
krepča jo mladost in nek sladek čut in sreča,	ki	z dragim jo čaka. Po gori pleza višèj in višèj	A
se nikar ne bori, kot sončni žarki so uzori,	ki	grejejo nam mrzli svet, bude, rode pri cvetu	A
pade mi v oblasti silne, prej neznane strasti,	ki	ko živi ogenj peče. Čut se zlije mi v besede	A
. / . / stran 11 . / Sad spoznanja Sad,	ki	na spoznanju rase, vse grenkosti prekosi, ker	A
krvjo se srčno pase, v korenini mir mori. Sad,	ki	z naših del nam rase, z naših misli se rodi	A
žive so očí, pa srce so mi ranile, ko puščica,	ki	letí. Jenjale so bolečine, ki jih trnje obudí	A
ko puščica, ki letí. Jenjale so bolečine,	ki	jih trnje obudí; rana v srcu pa ne mine, vedno	A
srcu nosiš mi rokó, brišeš radostne solzice,	ki	mi iz oči tekó. »Glej jih zvezde, kak bleščijo	A
nekdanjo rano vsak dan zopet ponoví. V teku,	ki	tekó ga leta, ti se premenila boš v modro ženo	A
imela se tak rada, kot zarudena roža in veter,	ki	jo boža. Prišel je čas ločenja.	A
spremeniti. O pozabi njeno lice, nje oči,	ki	kot zvezdice tebi milo so svetile, pa so zate	A
Vidim saní, kak po cesti svršijo, svate vesele,	ki	na njih sedijo, lep in najlepši pa ženin je	A
vselej se pustiva. Kaj ti ljubezen moja če,	ki	meni je igrača, ki, ko pod nebesom meglé, po	A
Kaj ti ljubezen moja če, ki meni je igrača,	ki,	ko pod nebesom meglé, po vetru se obrača. Jaz	A
Zakaj me ne ljubiš? Vse misli,	ki	v prsih sem skrite pred drugimi nosil ljudmi	A
ljubiš? Za rane, za žalost obilo, za dni,	ki	mi temni tekó, za ves moj pekèl mi v plačilo	A
nebo pokriva. In srcé umeje čudne govorice,	ki	jih govorijo zvezde in cvetice. Kamenje budi	A
vsako pómlad veje so zelene; ali črv pod kožo,	ki	redi se z mano, on za smrt gotovo vsekal mi	A
človeška, kaj so njena dela? In življenje naše,	ki	tak hitro teče, al so same sanje? ‒ Sanje ‒jek	A
luna, za oblak se skrije, da solzíc ne vidi,	ki	jih dekle lije. Po slovesu Teman oblak izza	A
mi ptičica glasnó, zapoj mi pesem žalostno,	ki	bo mi v srcé segala, občutkom se prilegala.	A
hiše in spomin se mu posili, dni premišlja,	ki	so bili, in na tihem solze briše. ZABAVLJIVE	A
groba gredó. Vrag naj jo vzame vašo modrost,	ki	mi je vzela mojo mladost! Naš maček Naš maček	A
navzdol se podvizajo hčere gorá, pozdravljajo rod,	ki	se dviga na dan in last imenuje goró ino plan	A
goré, naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek,	ki	trgajo jez in potresajo breg; al mirno ponosno	A
desnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico,	ki	terja jo naš dom. Draga mati je prosila, roke	A
pece rad bi gledal, rad bi videl vas, Gorenjke,	ki	vršite sramežljivo mimo fantov, ki ob kraju	A
Gorenjke, ki vršite sramežljivo mimo fantov,	ki	ob kraju so postali in z veseljem gledajo za	A
bo tud′ v daljavi moje mislilo srcé. Zvezde,	ki	ste mi bleščale, ko sem srečen vasoval, ve me	A
Samo! črno bi pokleknil jamo, prst poljubil,	ki	pod njó hrabro ti leži teló. Tam klečé nad tvojo	A
si pilo kri junaško, ti pokrilo trupel broj,	ki	jih je posekal boj. Le odpri mi grobe svoje	A
odpri mi grobe svoje, daj nazaj mi brate moje in	ki	tvojo prst gnoji, daj nazaj jim srčno kri.	A
kot sto in sto v domovja sveto zemljo. Vi,	ki	ste jih h klanju gnali, srčno kri njih prelivali	A
PESMI Knezov zet Pač lep je mladi vrtnar bil,	ki	rože v vrtu je sadil, in rad je delal, bil vesel	A
/ . / stran 120 . / da ustreliva tam volká,	ki	trga mlada jagnjeta.« Ko sonce šlo je za goró	A
rožo dene v kito las, . / . / stran 121 . /	ki	jo vrtnár je včeraj dal, ko je pod njenim oknom	A
čolniček, v čolničku junak, na Kranjskem ga ni,	ki	mu bil bi enak. Ga mlinar′ca mlada zagleda iz	A
Kak hiter, kak jasen, kak čuden je ples,	ki	suče čez mórje se mirno in plano, in petje človeškim	A
krog posedli, v cvet čarobni verjeli. Vsakdo,	ki	se prestopa v zemlji iz žada, je obsojen na	A
imajo mrak. Deblo nima listov, vej, le srce,	ki	hrepeni in trepeta. Se groma neizgovorjenih	A
da bi plula, bela in ožarjena, v svet in čas,	ki	ima steklene oči in ljudi brez gorja. Izkopala	A
za prosti čas, to je venec življenja, venec,	ki	je tako zelo intimen, da ga ne more in ne sme	A
ne more in ne sme brati vsakdo. To je venec,	ki	ni razumljiv tistemu, ki ne zna plavati med	A
vsakdo. To je venec, ki ni razumljiv tistemu,	ki	ne zna plavati med oblaki domišljije, ki ne	A
tistemu, ki ne zna plavati med oblaki domišljije,	ki	ne zna hoditi po nevidni brvi ob polni luni	A
polni luni ‒ predvsem pa to ni venec za tiste,	ki	so jim čustva tuja. Malokdo bi si upal razgrniti	A
Toda bogovi se bodo prikazali le tistemu,	ki	jih bo priznaval in ki ga ne bo strah stopiti	A
prikazali le tistemu, ki jih bo priznaval in	ki	ga ne bo strah stopiti na ladjo čustev, ki nima	A
in ki ga ne bo strah stopiti na ladjo čustev,	ki	nima dna. Kdo napaja naše življenje?	A
To je nova, drugačna Sonja. To je Sonja,	ki	gre v nov dan z besedami: »Izmij me, reka sedmih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani