ki (2.901-3.000)

bobnenjem; tiha poljana samotna stoji; težko mu,	ki	ob tej uri potuje ... Sprevodnik na šipo naslonjen	A
poljano; srce bi se ustavilo, vlak hiti; težko mu,	ki	ob tej uri samuje ... Srce bi se ustavilo in potopilo	A
srce bi se ustavilo in bi se skrilo pred grozo,	ki	jo izvablja spomin, v hiši na polju dekle ugasnilo	A
kakor ga nosijo mladi kralji. Svilen plašč,	ki	široko šumi kakor svetli pomladni oblaki, bel	A
šumi kakor svetli pomladni oblaki, bel plašč,	ki	se svetlo blešči kakor labodi ‒ pomladni oblaki	A
temi govorjenih, obupanih, tihih, temnih ljudi,	ki	niso iskali tolažb nobenih, ampak pustili so	A
spoznanj: za vsakim obrazom obraz maščevanj,	ki	dvigajo se kot morje vsak hip v tej ozki strugi	A
smeh, oči tiho, mrliško bleste. In otroci,	ki	se rode, kot da imajo žveplo v očeh, brezglasno	A
kepa obupa nad plašno, izmučeno dušo stoji,	ki	svoje peruti je v daljo razpela, da tebe, Neznani	A
Njegov ukaz. Tedaj bo svetli dih stremljenj,	ki	srce mi jih je rodilo, ponižanj, porazov in	A
tam ustvarja. In Njega nariše v tihi sredi,	ki	ve že za svojo križevo pot in vendar noče oditi	A
drugega nič, da za vstajenje mi je poslal valpta,	ki	tepe in biča, in da le, če ponižno bom stal	A
zeleno dolino, kakor da vidim skale in bore,	ki	stražijo to dolino. Ljubim jih, njih ostro tišino	A
stran 88 . / in da se smeje ti, reži v dušo,	ki	hoče v pristan.‒	A
Mislila je, da se bom strl. Ali duh,	ki	je v meni do zadnjega dne, bo klical: jaz se	A
III Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila,	ki	bo življenje preoblikovala, in bo človeku zopet	A
zdravi rod, in v našem delu vstane nova sila,	ki	svet bo zrušila in dogradila. Revolucija Pravzaprav	A
sam je suženj svoje strasti. Le nekaj jih je,	ki	niso tako, le nekaj jih je, ki pokonci gredo	A
nekaj jih je, ki niso tako, le nekaj jih je,	ki	pokonci gredo, ki čutijo dostojanstvo ljudi	A
niso tako, le nekaj jih je, ki pokonci gredo,	ki	čutijo dostojanstvo ljudi. Naj umirajo, naj	A
vse je nič. Te žametne oči so kakor žalost,	ki	strmi v sivino, njih temni soj prodira, med	A
njih temni soj prodira, med tišino kot zvok,	ki	se v šumenju izgubi. Te tihe, črne, žametne	A
bleskom in milino, poljubljajo to sivo bolečino,	ki	mojo dušo vsak dan bolj duši. Te tihe, črne	A
ostro rano Krasa razprostrto, so kakor luč,	ki	dušo pomiri; ko ugasne nad pokrajino razdrto	A
kakor je, temno in razrito! Bolj ga ljubim,	ki	gre mimo sklonjen, z mislijo ubito. Ne hodi	A
Ne hodi vame brez bojazni ‒ pogum teman je,	ki	ga pijem, boj se mojih temnih sanj! Starka za	A
tema, tema ‒ tema, ne tista tema, tema srca,	ki	dobro dé, ona, ki sega od goré do goré, od morjá	A
ne tista tema, tema srca, ki dobro dé, ona,	ki	sega od goré do goré, od morjá do morjá. Jaz	A
v potop sveta. Ti vstajajo, padajo po veri,	ki	jih je dvigala do boga, a zdaj je utihnil sredi	A
polnočni uri Življenje, z menoj, ti tiho življenje,	ki	se vzkrešeš opolnoči kakor raketa, da vsa drhti	A
vsa drhti, razplajajoča zvezdno semenje. Ti,	ki	bi rado v vsak atom, ko razblestiš se in že	A
zakaj in čemu, nikoli ne vprašaš, ti lučka,	ki	greješ popotnikom dom ... Življenje, z menoj,	A
mirne skozi ognje sonc. Videl sem že požar,	ki	bo jih požgal. Na belo blazino so naslonili	A
biti dehteče kot borova morja, jutranje zvezde,	ki	ugašajo ob zarji iznad pogorja ... Pa je pólnoč	A
stopim in da se ne vrnem, daj mi milost: temo,	ki	teši, da v bolečini s Tabo se strnem, daj, da	A
bom nič jokála, rajši si bom druz′ga zbrala,	ki	bo imel zadost′ blaga, hišico pa v štuka dva	A
kakor da b′ ti sama bila, saj se k′tera še dobi,	ki	je lepša kakor ti. K′teri ima visoke hiše, tist	A
je vstala, je hitro vprašala: »Kdo je to bil,	ki	je mene zbudil?« Dekle je vstalo, se hitro zlagalo	A
ptičke pet′ učil. Kaj so to za ene ptičke,	ki	imajo rdeče ličke, rdeče ličke, črne oči ‒ pri	A
ne misliš več na mé, no na najino ljubezen,	ki	že proti kraju gre. Kak′ lušno je b′lo, ko so	A
noč sem poslušala, kaj so to za eni fantje,	ki	tak lepo pojejo.« To so fantje, so vsi soldatje	A
ljubico, pa sem jo ′zgubil, srečen bo tisti fant,	ki	jo bo dobil. Imel sem ptičico, pa m′ je zletela	A
rib′cam dobro gre Kak′ rib′cam dobro gre,	ki	žeje ne trpe, pa pijejo vodo, nič ne zapravijo	A
dvojači, ga pijejo berači, ga pijejo berači,	ki	d′narcev nimajo. Po Sav′ci ...	A
pijejo vsi mlinarji, ga pijejo vsi mlinarji,	ki	pšenico meljejo. Po Sav′ci ...	A
/ stran 138 . / Kje je fantič zdaj vesel,	ki	je to prepeval, da bi še enkrat zapel, kratek	A
tiste ptič′ce moje Kje so tiste ptič′ce moje,	ki	po zraku letajo, ki po zraku letajo pa men′	A
Kje so tiste ptič′ce moje, ki po zraku letajo,	ki	po zraku letajo pa men′ veselje delajo. Kje	A
veselje delajo. Kje so tiste rož′ce moje,	ki	po vrtih rastejo, ki po vrtih rastejo pa men	A
Kje so tiste rož′ce moje, ki po vrtih rastejo,	ki	po vrtih rastejo pa men′ veselje delajo. Kje	A
veselje delajo. Kje so tiste rib′ce moje,	ki	po vodi plavajo, ki po vodi plavajo pa men′	A
Kje so tiste rib′ce moje, ki po vodi plavajo,	ki	po vodi plavajo pa men′ veselje delajo. Kje	A
posekal, travíco požel, bom naredil stezice,	ki	so včasih bile. Kmetič veselo na svetu živi	A
nagelj je cvetel, za oknom pa je nekdo bil,	ki	je lepe pesmice drobil. Ko letos zopet mimo	A
pod zemljo. Že črna zemlja krije jo, njo,	ki	sem ljubil jo srčno. Zdaj že počiva in trohni	A
Sladki čujejo glasovi ptičic v mladi se naravi,	ki	srce v krasoti novi vabi k radostni zabavi.	A
stara je resnica, da tisto dekle kaj velja,	ki	obleko vso domačo ima, dr dr ... Le predi prav	A
da ne bi pozabila, kako življenje nežno je,	ki	kakor nit pretrga se, dr dr ... Lepših fantov	A
Holadrija, holadrom, holadrija, holadrom. Ti,	ki	srce si mi vnela, meni srčni mir kališ, na vsem	A
Mrzel veter tebe žene, drobna ptičica, od nas,	ki	′znad lipice zelene si mi pela kratek čas.	A
oknu deva je slonela Na oknu deva je slonela,	ki	komaj šestnajst let je štela in šest je kit	A
desnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico,	ki	terja jo naš dom. Draga mati je prosila, roke	A
dekle razposajeno, širok klobuk, oj, fant vesel,	ki	si prepeva eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ta	A
pozabil Nikdar ne bom pozabil očeta svojega,	ki	vedno me je vabil: Moj sin, le pit pojd′va!	A
vstajam in luč naredim. Moj sinek se joka,	ki	v zibki leži, zato imam solzne oči. Le kol′krat	A
jaz v grobu spal? Ljubil žar me bo pomladi,	ki	nad mano bo sijal. Jaz pa bom pomlad naprosil	A
bo pa zdej? Zahvaljen bod′ ljub′ moj zet,	ki	prišel si pikasto vzet′! Je pikasta, lisasta	A
Prijat′lji! obrodile so trte vince nam sladkó,	ki	nam oživlja žile, srcé razjasni in okó, ki vtopí	A
ki nam oživlja žile, srcé razjasni in okó,	ki	vtopí vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komú	A
zdrobé . / . / stran 309 . / njih roké si spone,	ki	jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj	A
. / . / stran 310 . / Živé naj vsi naródi,	ki	hrepené dočakat′ dan, ko, koder sonce hodi,	A
Nazadnje še, prijat′lji, kozarce záse vzdignimo,	ki	smo zato se zbrat′li, ker dobro v srcu mislimo	A
Prva bo zame, druga bo zate, tretja za sinka,	ki	v zibki leži.« Rasti, rasti rožmarin Rasti	A
se spravlja süha ruoba; le-tu je tisti grad,	ki	hrani muj zeklad. Kok žalosten ta svejt je biv	A
zapela je kuku. K′tera mora nek′ to bit′,	ki	poje tak lepo? To je gotovo kukav′ca, je moj	A
Češnja vsa bela na griču stoji, gleda na breskev,	ki	v vrtu cveti. Vse razcvetelo in omladelo teb	A
preveč je razžaljeno. Razžalil me je fantič moj,	ki	mi je obljubil zakon svoj. Obljubil ga je že	A
pušeljc naredila za ljub′ga moj′ga fantiča,	ki	bom ga zapustila. Pa nisem vseh potrgala, še	A
sem jih pustila za tist′ga moj′ga fantiča,	ki	bom ga zdaj dobila. Vse rožice rumene Vse	A
mi ptičica glasnó, zapoj mi pesem žalostno,	ki	bo mi v srcé segala, občutkom se prilegala.	A
ko bi te le srota smela, pa mi mamca branijo,	ki	maš premajhno kajžico.« »Kajžica res ni velika	A
se ne bom jokala, si bom enga boljšga zbrala,	ki	bo imel zadost′ blaga, in tud′ hišo v štuka	A
kim me volja ni.« »Dosta ima zlata, srebra,	ki	mu broja ni.« »Ja bi rajši siromaha, s kim me	A
v zelenom bukovji. Prišla sta pa jagra dva,	ki	b′ rada kjusa streljala. Pa kjus je bil teh	A
zapustil bom? Troštale te bojo drobne rožce,	ki	po vrtu rastejo. Troštale te bojo drobne tičke	A
vrtu rastejo. Troštale te bojo drobne tičke,	ki	po luftu letajo. Troštale te bojo drobne tičke	A
luftu letajo. Troštale te bojo drobne tičke,	ki	po vrt′ prepevajo. Troštali te bojo drugi fantje	A
prepevajo. Troštali te bojo drugi fantje,	ki	po vas prepevajo. »Troštal me ne bo nobeden	A
kos Pleši, pleši, črni kos! Kako bom plesov,	ki	sem bos! Kam si čevlje djav?	A
Ptičica vsaka že skoraj bo pela; prva je kukovca,	ki	nas bo klicala: »Kmetič, le pojd′ orat, ženka	A
premorete, nima kadi stati pred vašimi vrati.	Ki	bi ′tel vse to sebrati, bi se moral ranej stati	A
pogledaš Če bom imela kaj proti smradu tobaka	ki	se z govedino spaja Ne povem da ne maram in	A
visokih kolih vzdolžnih navpičnih nad vodo	ki	leno živi si objema kolena in gleda toniti sonce	A
Sonja Votolen: PIŠČAL Pesnica Sonja Votolen,	ki	je doslej izdala dvoje pesniških zbirk V meni	A
rokopis je pred mano. Namreč zbirka Piščal,	ki	bo, močno upam in si želim, kaj kmalu zagledala	A
luč sveta, prinaša v sodobni pesniški svet,	ki	pa ga nočem deliti na moškega in ženskega, pretanjen	A
moškega in ženskega, pretanjen zven strune,	ki	hkrati trepeta s senzibiliteto telesa in duha	A
prapanovska piščal kot »potujoč les po razmetani reki,	ki	je bolj sipka kot sama«, se le ta piščal kaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani