Dlan nizkega neba Dlan nizkega neba se useda med neubrane domove, da začenjajo zveneti v plahih, tipajočih tonih. Odpirajo se jim krhke oči na spremenjenih, mehkih jutrih in se voljno združujejo v enostavnih vencih marjetic; obraz, ki se širi v sebi kakor zvesta podoba nastajajoče reke, je vsak trenutek bolj prepoznaven.
Noč je Noč je in zdaj bom zenica iz prozorne kaplje, že polzim v pozabljene svetove, kjer pod površjem vse drhti od goste zatesnjenosti.