nova beseda iz Slovenije

Vanja Strle: Zelena ptica, poved v sobesedilu:



Kako se vse potaplja Kako se vse potaplja in znova vznikne na površju tančic, prepredenih s starim potujočim vonjem, kjer bistre živali in slepe kače neprestano menjujejo podobe prostorov. Strup nedokončanih, ki se razliva in drobi kamen, njegov razpadajoči smrad in potem čas, prežet s svetlobo razpršenih deževnih kapelj, z vetrom, ki prinaša leteča semena in jih odloži v rodovitni prah in čas pogrezanja, čas prihajanja in čas drobovja, ki za trenutek ustavi potovanje, tančice spremeni v trdnost in v istem hipu trdnost razblini v vse in nič.

Končnost Končnost, ki potrjuješ bivanje in imaš svoje rojstvo v samem rojstvu novega življenja, počasno spajanje z veselim elementom zraka, neodtujljiva omejena danost kozmosa, kjer se tvoja žalost z ljubeznijo bojuje proti Niču, končnost, nemo srce rjavega goloba, ves razpoložljiv čas si prisotna, ne morem izstopiti iz tebe, vendar ‒ lahko zamižim in te za trenutek odmislim, res dobra ideja, pridi, da te poljubim.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA