nova beseda iz Slovenije

Vanja Strle: Zelena ptica, poved v sobesedilu:

Strup nedokončanih, ki se razliva in drobi kamen, njegov razpadajoči smrad in potem čas, prežet s svetlobo razpršenih deževnih kapelj, z vetrom, ki prinaša leteča semena in jih odloži v rodovitni prah in čas pogrezanja, čas prihajanja in čas drobovja, ki za trenutek ustavi potovanje, tančice spremeni v trdnost in v istem hipu trdnost razblini v vse in nič.

Končnost Končnost, ki potrjuješ bivanje in imaš svoje rojstvo v samem rojstvu novega življenja, počasno spajanje z veselim elementom zraka, neodtujljiva omejena danost kozmosa, kjer se tvoja žalost z ljubeznijo bojuje proti Niču, končnost, nemo srce rjavega goloba, ves razpoložljiv čas si prisotna, ne morem izstopiti iz tebe, vendar ‒ lahko zamižim in te za trenutek odmislim, res dobra ideja, pridi, da te poljubim.

Otroci Življenje darežljivo sipa otroke in nas z njimi ganljivo boleče poveže: njihove oči, ki je v njih ves svet, ne naše, ampak njihovo upanje, ki nas s tem, ko so, učijo, kar smo že davno pozabili ‒ -prosijo za sprejemanje, da bodo lahko ljubili sebe in tiste, ki prihajajo, da bodo gradili in povezovali.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA