ki (3.101-3.200)

nevidne veje, kot da varuje te, a vodi ti srce,	ki	zunaj njega sam poti ne ve. Krošnja smeje krošnji	A
presodi, če lahko, kateri konec je zdaj tisti,	ki	te njegovega objema rešil bo! RAZCVET Ko plahi	A
menjajoče, ko sladka bolečina šiba ti telo,	ki	stoče, od šib izmučeno obmirovati noče, vsako	A
naokrog. Razpršene kapljice so polnile čašo,	ki	se je kar sama nagibala k ustnicam. Prestrašene	A
skritih votlinah ni mogla upirati pritisku valov,	ki	jih je pognal iz njih, nepripravljene na preživetje	A
dotikajo. Kje so zdaj tiste širne poljane,	ki	so s snežinkami belo postlane? Zvedele so, da	A
nihče stopal ni. Ostanejo le poležane bilke,	ki	ne vzdržijo pod težo njenih odej. PRISLUHNIMO	A
več zatajiti. A mi, pred njo bežimo, vsi,	ki	tihega sveta si, pod prevleko, spoznanje pravega	A
prikriti, ustvarjamo naprej svoj hrupni svet,	ki	smo ga vajeni. Iz tega pa potem bežimo, ko nimamo	A
ne strd, ne talina ‒ tekoče uplinjen kristal,	ki	izgoreva iz ledišča, čisto brez dima, v šest	A
tam me zopet vabi. Zaslišim ga celo v njem,	ki	bi ga zdaj lahko imela rada, zaslišim ga v vsem	A
ZAKAJ NE? Nekateri trenutki,	ki	hočejo zase odgovor, se zdijo prezgodaj, jasen	A
prsti spolzi, izpadeš le smešen, naiven bedak,	ki	je mislil, da je, pa sploh ni bila, ki zdaj	A
bedak, ki je mislil, da je, pa sploh ni bila,	ki	zdaj si želel je to, česar več ni, ki je mislil	A
bila, ki zdaj si želel je to, česar več ni,	ki	je mislil, da ve, kaj je narobe, kaj je prav	A
jalovih tleh? Kje so tisti časi in tisti ljudje,	ki	so v svoje rodne brazde sejali dobro, čisto	A
svoje rodne brazde sejali dobro, čisto seme,	ki	vzkliti tam sme!? Hvaležno je klilo, raslo v	A
kljuni zabobnijo. Naj vendar kdo zaneti iskre,	ki	v vetru mi plamene razbesnijo, boleče, tleče	A
zdel se ti je kot skrivnosten napev, svoj lik,	ki	je medlel v gladini, si videl kot pisan, ne	A
stran 46 . / Iz njih sem spoznala del sebe,	ki	ga nisem poznala.Zato sem vesela, da so nastale	A
perjanica na školjčni glavi je panjska roža v dihu,	ki	prestrežen od smrti bo in nošen za žerjavi,	A
jih je otel iz primščine pred avličnimi psi. ...	ki	jaz tako je, da me že je sram! Z monštranco	A
skrinjice Pandorine odpiral. V besedje moje,	ki	je smolnat jez, se kakor izdajalec bo zažiral	A
lišaje. Priroč je in krvav povoj v navadi,	ki	jo udomačuje v tele kraje. Kot da je z mano	A
odriva in v temo. Na meni so kasiopeje znoja,	ki	so sestré s hitinasto rjo. Pohajajo prizori	A
vrzel prilizovala se telesu, duhu in španu,	ki	vesel me doletel na poti bo k astralnemu evnuhu	A
Če ni popotnikov. Je to sam Bog,	ki	sklonjen je nad vesla in nad drog? Ki sklonjen	A
nad vesla in nad drog? . / . / stran 28 . /	Ki	sklonjen je nad vesla in nad drog. Ki s pajki	A
Ki sklonjen je nad vesla in nad drog.	Ki	s pajki lačnimi grozi in črvi. Ki me privezal	A
Ki s pajki lačnimi grozi in črvi.	Ki	me privezal bo v svoj sončev stog. In bodo potonile	A
Ni potrt. Ameba,	ki	je hiša, mi, je angel, najin prvi rajski lev	A
hodili bodo voljno z nami vštric kakor prepoved,	ki	veli v bleščavi obrazložitev naših ust in lic	A
večnostni krvavi pot upogne me skruna srajca,	ki	jo bom nečed odvrgel, da se dvojnik mi izogne	A
misleč, da sem samo drvar in svinjski pastir,	ki	tuje igre ponareja. Prizori resda so samo spominski	A
prireditev? V skeletnega boga in v samski stan,	ki	bo razgrnil prt kot naselitev? Se v meni angel	A
odpustke in zapitke. Kot okrepčilo ustom in lišaju	ki	pleve ploski kamen za počitke. Neguje trn me	A
proti raju slovita, kakor oljčni so kresniki,	ki	v poželenju so in običaju, da so smolina, štrenasti	A
viška in skoz veter kostni dviga daritev klavna,	ki	ni pot žlahtnenja, in kakor tujka mimo mene	A
krščenice. Obide zona praznik, glogov sloj,	ki	je gostil predpražne sojenice. Kar smolast je	A
pajčolanast trš. Skoz šipek božam tega katafriga,	ki	hodi v moje sanje na trgatve. Kako se to ugaša	A
Dogodki tukaj so samo poudarek prigodničarja,	ki	ni poležuh. Iz groba in iz hleva nesem zvarek	A
peresa, in me podganar glasno bo oblajal. ...	ki	zvablja žrtve v hišo akrostiha. V ovešenost	A
prevagni! Se vmeščajo med ljubljena drevesa. ...	ki	so lovili mojega Gospoda. Za tem trenutkom skopim	A
odgrnjenih kopren, premagano bo tostran zlo in hudo,	ki	onstran bo ob steblo in stržen. Pod streho panteonsk	A
50 . / Smolina v sluhu, kot da hodim z njim,	ki	me v pozgodovinskost zapeljuje, topi v odnos	A
starostnik in vnebohoden žulj med talci in mučenci,	ki	s koluti usode daljšajo krivuljo trul iz vic	A
drgetajoča njegova noga je možat podpornik dogodka,	ki	v njem mračnica navzoča vesla kot grešnik žegnan	A
grešnik žegnan in spokornik. Vsa božja pota,	ki	se odstirajo, iz rbobraza v marec in pomlad	A
odstirajo, iz rbobraza v marec in pomlad, za durmi,	ki	se v svet odpirajo, so izpostavljena v časti	A
obujenke. Mu videz spremeni, mu mero da Gospod,	ki	pride iz dežele grenke. So izpostavljena v časti	A
poti njegova, pota iz postaj in nad in cilja,	ki	gre stvarniku naproti. Obraze podaljšujem v	A
Z devetimi bo repi me kot joba ovijal svet,	ki	bo vodnik in nuja. Me okrepča duh močnatega	A
temelje in gotiko kolib zatresel bedni paž,	ki	konja spremlja. V lobanjo spremljevalnih krušnih	A
Kdo? Ta,	ki	je tudi vse. Se zglavje trga, regrat ženitnin	A
luščin kot naročnino, da vzcvetem v obredu,	ki	bo razkril podobe krhke v svincu. Sem popreprosten	A
Bo pa beseda tudi grob in ječa. Pečina,	ki	odpira se zavetna. So sohe angelov stekleno	A
še sinu. Je favnov tulec poln med motivi,	ki	ob dogodku so takoj po vzniku vihravi in s telesnimi	A
njivi. Prevzemam breme njihovo, izvedenec,	ki	tudi je okras med sarkofagi. (In kraj postal	A
veje splav polzi ob čolnih jajčastih k beljaku,	ki	je krstilnica.In se glasi priziv kolenu, prašnemu	A
Goji podoben sanjskemu očaku prestolno pesem,	ki	v dežju zori kot trava, žito.Bogu, kmetu.	A
verigo, s silno nežnim štrikom moj angel varuh,	ki	se tudi joka. Ga slišim tarnati.	A
Bo žrtev božja; in objokovanje. Za te,	ki	so veseli v zverinjaku, priložnost nova bo,	A
dvorjan. Prisiljen v zlo to deček senco vrane,	ki	kot Večernica skoz mrak miglja, bo s smehom	A
trojnojamast in sam svoj porodnik izročil jagi,	ki	zacepeta pred njim, in je dogodka kamen spodnjik	A
v lesovje tiho med paberkovanjem, v kolibe,	ki	nevihta jih odpira in v reko, ki pod suho strugo	A
v kolibe, ki nevihta jih odpira in v reko,	ki	pod suho strugo stika. Je jelenmož ostanek in	A
od obale, od Triglava. Je v tružci lepi Vid,	ki	kakor sluga mejnike božje divje razmetava.	A
mejnike božje divje razmetava. Je truga čoln,	ki	se spušča v sinje. V njej tisti, ki ga stari	A
čoln, ki se spušča v sinje. V njej tisti,	ki	ga stari urbar baja. Pa išče še skoz zapoznelo	A
omrzljiv. Kot krč dogodka ali plesni zvon,	ki	sapo jemlje in rohneč navdaja z obupom lom oltarjev	A
lokostrelce stekle in laznino. Gospoda Urbarja,	ki	šili kole, da bo trpinčil živo desetino. Sem	A
darovnic in svetilk. Prekrivam s kmetom se,	ki	je s spravilom nezadovoljen; v listini številk	A
Razgrinja mag drobovja pole v svoj praznik,	ki	je rožnik koprnenja vseh dni, ki na blazine	A
svoj praznik, ki je rožnik koprnenja vseh dni,	ki	na blazine so ohole se obleteli v sanjanju venenja	A
Vtem pozdravljam jih, svojím v kasiopeji,	ki	ženinom zasije in možem. Dogodke grbav listal	A
zaide v vence spevne, in slišen kakor konj,	ki	peketa, zavit ubog bo v raševine revne. Otrok	A
nadaljevanje. Zajoka pa samo med stalagmiti,	ki	rastejo bodljikavi skoz sanje. Če mu ‒ mrliču	A
S škrgetcem pota tajna si odpre med pankrti,	ki	lépo žvižgajo. Bi rad odrešen bil in brez rje	A
Okrene se z obrazom, bolj brez njega neznanec,	ki	je moja prepenjava. In vir najboljšega in vsega	A
preorane. Izbožam se do živih korenin v naročju,	ki	je prst in črn brin. V naročju, ki je prst in	A
črn brin. . / . / stran 113 . / V naročju,	ki	je prst in črn brin, bom grčav dlan lesen okrog	A
veselico, človeški so pridruženi med grane,	ki	iščejo in najdejo resnico. so blagri božji in	A
besednjak. Budijo mrtve in moči neznane besede,	ki	kraljujejo ondod. Z desnico že odganjajo krpane	A
Prišla so bitja mrka in stoklasa, so z njim,	ki	v uti dneva poapni. ... ki moje sladko si ime	A
stoklasa, so z njim, ki v uti dneva poapni. ...	ki	moje sladko si ime lasti ... Ves svet se v slutnji	A
se čas nekomu je hudo zarekel. So z njim,	ki	v uti dneva poapni, ga zaslišujejo, mu kožo	A
V kovaških iskrah rhyton popusti, so muke,	ki	premaknile so mejo možatosti v možeh in dostojanstva	A
mandeljnov obrh in slap stopinj zre jagnje,	ki	ojagnji deški svet. Neguje grb in vrt prakamenin	A
pobeljen v tej črepinjasti temi. Kakor metulj,	ki	spi, sinji, kopni, se znajdem v soji beli postljci	A
in na tisoče njegovih; se lomim kakor kruh,	ki	se suši, ko čakam razodetja po stogovih. Si	A
rokave, kot da je v haljo vtkana silna čud,	ki	vabi tudi tiste iz daljave. So gumbi z nje že	A
rabelj, bo sekira zapela rezko čez otalico,	ki	polna bo ljubezni in obzira. Če rablja se ne	A
Če rablja se ne bo, se nadomešča? Sem ta,	ki	v prvi breg se napoti kakor mimoidoči in kot	A
napoti kakor mimoidoči in kot vešča na pušpan,	ki	po meni hrepeni. Sem gologlav, brez srajce in	A
in še za odkupitelja izdahnem. Na pušpan,	ki	po meni hrepeni, namenjeni so mlinarji, ki meljejo	A
ki po meni hrepeni, namenjeni so mlinarji,	ki	meljejo ... V objest in žbice kažejo smeri ...	A
Plavut? Le vetra sapa sveža za nas,	ki	kamen smo in pavola. Umirajoči ribiška so mreža	A
tostran sveta. Ostajajo le hotniki ščetinci,	ki	jim jetnik bo drobni panoga. Češčeni bodo pa	A
žalobo. In več ne vztrepetam zadelj vpitja,	ki	mi razrušilo je zadnjo sobo. Se dlan na svetih	A
romb je ta meglena vaga. Sem jaz turjačan,	ki	gostuje spet? Ta popustljivost v cilju in razlaga	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani