(Glej prvo pesem: Ljubezen me naredi bolj živo ... ). V dobro pesmim in v njihovo prepoznavnost (prepoznavnost avtorice) se med vsebino spet in spet povsem naravno vpletajo oznake pa tudi zakonitosti fizike (pesem Pismo: »... fizikalnost je sicer dva tisoč milj pod morjem«), ki mečejo svojsko, skoraj fosforescentno svetlobo na čustva, na ljubezen ‒ in na hipe rentgensko razkrijejo golo ogrodje ljubezni (pesem Kakšna žalost: »... metabolizem ponori/ ... vsaka (pamet) vleče na svoj konec.«)
Grobo,a dragoceno je spoznanje, da ima ljubezen kot kost trdno ogrodje.