ki (2.801-2.900)

pesnik. IN VSI POSLUŠAJ0 NJEGOVE KORAKE,	ki	pojo kot na klavirju. Evakuacija duha Duh v	A
smrtnem opoju. In ne vedó, da je to trepet kril,	ki	se hočejo razprostreti, izžareti kot zlati ogenj	A
ogenj v noč. In preklinjajo policaje sonca,	ki	spijo ponoči kakor malomeščani. In vsi ljudje	A
spijo ponoči in ne čutijo magičnih razodetij,	ki	sijejo v meni iz mene. Ljudje so evakuacija	A
/ Prostituirana kultura Blazirani starci,	ki	so se prodajali, ki so bili, kar niso hoteli	A
kultura Blazirani starci, ki so se prodajali,	ki	so bili, kar niso hoteli biti. Trikrat na dan	A
je tvoj pravi obraz, čist kot sonce jesensko,	ki	odseva v solznih očeh. (Solze so kakor zlate	A
za nevidne zidove povečane človeške zavesti,	ki	se razmika v grozno ogromnost. Predmeti brez	A
dober človek v naravi! Mehak je kot veter,	ki	v vejah trepeče in ki pajčolane tišine razgrinja	A
Mehak je kot veter, ki v vejah trepeče in	ki	pajčolane tišine razgrinja povsod, vsepovsod	A
Kako je preprost človek v naravi, kot ptica,	ki	plava pretiho nad nami. Ste videli ptico, ki	A
ki plava pretiho nad nami. Ste videli ptico,	ki	je izletela iz kletke, poglejte, kako opoteka	A
primeri s soncem. Človek je kakor martinček,	ki	ima rad sonce. In vendar.	A
A jaz ne morem jokati. Trd sem kot jeklo,	ki	mora srce prebosti. Kons: X Kratkovidni gospod	A
MODA Ali verujemo vsak v neblazirano resnico,	ki	jo živimo? Kaj moda, kaj je evropejstvo in človečans	A
senčnih dreves. Sem kot električna iskra,	ki	skače. Laissez faire.	A
propali sin. Jaz, bedni človek, bedni, izgubljeni	ki	iščem ljubezni odrešilne pri ženi. Jaz, poln	A
Eine Edison. Čujem sinje morje,	ki	bije enakomerno ob mojo lobanjo. Potuhnjeni	A
svetlo sonce. Detektiv ne razume moje pesmi,	ki	hiti za njim na srebrnih perutih zimskega sončnega	A
obupu kolnejo duše. Misli so težke kakor ogenj,	ki	ne more goreti, kakor pesem v srcu razbitem	A
ne more goreti, kakor pesem v srcu razbitem,	ki	ne more zveneti. Tam zunaj topoli in sonce in	A
Za malo sonca bi živeli. Za malo vetra,	ki	v dolino veje, za malo sonca, ki srce ogreje	A
malo vetra, ki v dolino veje, za malo sonca,	ki	srce ogreje. Pa ste prodali nas za zlat denar	A
in ste steptali nas; pa kaj vam mar za nas,	ki	v dnu temnic umiramo, za nas, ki brez pravic	A
mar za nas, ki v dnu temnic umiramo, za nas,	ki	brez pravic se upiramo. Vi pošiljate ovaduhe	A
kostanjih. Jaz se smejem črnooki deklici,	ki	me ima rada.Vila se je poročila.	A
zlatem oblaku? Kristus, pridi med nas teptane,	ki	Tebe teptamo, ker jih ubijamo, naše lastne krvnike	A
naše sanje niso privid. Bodočnost je tistega,	ki	VERUJE v njo. Razočaranje Nad spečim otrokom	A
da bi ta pesem visoko zapela travici drobni,	ki	je zaživela.‒	A
moremo ljubiti. Kako dobri so pozdravi ljudi,	ki	so v trpljenju grešili, kot da so si umili v	A
mostu sporazuma jahaš na Matjažev grad. Mi,	ki	‒ lačni volkovi ‒ strmimo, ogenj v očeh, duše	A
očeh, duše v sivini, mi s srci izjokanimi, mi,	ki	le matere nas še poznajo, naše dobre matere	A
O Sofija, o katedrala. O mrtveci,	ki	boste rešili Evropo.O mrtveci beli, ki stražite	A
mrtveci, ki boste rešili Evropo. O mrtveci beli,	ki	stražite Evropo. O laž, laž, laž.	A
. / . / stran 92 . / Melanholija človeka,	ki	čaka Kdo naj stopi na cesto, ki z listjem posuta	A
Melanholija človeka, ki čaka Kdo naj stopi na cesto,	ki	z listjem posuta se vije med nami? Nad nami	A
moje življenje, v jesenskem viharnem vetru,	ki	gre preko polj. Steklenica v kotu Hišo zidajo	A
Zelena tajnost. Nate mislim,	ki	si odšla kot bel labod preko rdečih voda. Zanikoval	A
I ti. Sva kakor obraza,	ki	se gledata iz daljave. Skozi zeleno pokrajino	A
Ali se ljubiva? Ali sva samo zvezdi,	ki	gresta čez iste pokrajine? Kons Ti mirno spiš	A
oči! Ves čar ženske je v njeni nedostopnosti,	ki	jo odeva kakor skrivnostni pajčolan. Ko vzkipi	A
mesecem črn oblak. O, to so njene svetle oči,	ki	na temna polja strmijo. Češnja in ona.	A
P. S. Ti,	ki	ta pota greš, pravi ti božja dobrota, ne smeš	A
Votlo zvonijo zvonovi, to so prazne pesmi,	ki	jih poznam. Edino ena mi je draga, Rekviem,	A
jih poznam. Edino ena mi je draga, Rekviem,	ki	ga še ni nihče načel. Že nekaj časa je, ko živim	A
pripet, nihajoč kakor v vetru skozi mrakove, on,	ki	ga zvezde v čelo pekó, zvezde, zvezde, žareče	A
in čim bolj trpim, hitreje ugašam. O jaz,	ki	bi živel rad večno.In grem, človek rdeč, čez	A
In zamolčano mnenje nekoga. Jaz sem sila,	ki	jo je razklala ostrina. Ko da hodim po osteh	A
/ stran 134 . / Jaz sem kot oblak, oblak,	ki	je nosil večerno zlató od tam. Sredi polja čisto	A
Zvon pokore Lije se v dež in bije v srca,	ki	so kot modro železo v plavžih, lije, bije v	A
borba za novo religijo. Za novo religijo sonca,	ki	sije v srca ljudi, da so dobre njih oči, da	A
težko biti človek? Postani obcestna svetilka,	ki	tiha razseva svoj sij na človeka. Naj bo, kakor	A
temu človeku, in nepristranski kakor svetilka,	ki	tiho obseva pijančev obraz in vagabundov in	A
moral tisočerim. Bodi zato obcestna svetilka,	ki	sveti tisoč veselim v obraz, ki sveti samotnemu	A
obcestna svetilka, ki sveti tisoč veselim v obraz,	ki	sveti samotnemu, blodečemu. Bodi svetilka z	A
srca so trudna življenja, kakor mrliči smo,	ki	ne morejo mirno ležati. Kakor sence brez teles	A
brez volje, omahovanje, omagovanje pred cilji,	ki	se ne moremo jim približati? S smrtjo v duši	A
koraku, v smehljanju, v besedi... Kdo pa je bil,	ki	nam dal je prezgodaj spoznati? Glej, kako žalostno	A
Evropo mrtvotiho. Ah, ne pojem več lepote tihe,	ki	uspava, moja pesem drami mrtve, drami speče	A
Skozi pesem sije luč duše, svetloba besede,	ki	je kot mavrično steklo. Ne oživljajte mrtveca	A
vedno zdi, da gori vse okoli mene, okoli njih,	ki	jih ljubim.‒	A
trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo,	ki	čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal	A
zdravje zasije, o kmečkih domovih, o pesmi veseli,	ki	v noči se mesečni v polje razlije.” ‒ Močno	A
lepa, a tako si hladnà, nedojetna kot vila,	ki	ubeži, da ne izda skrivnosti srca ‒ ali pa lovcu	A
Starci in žene umiramo sami, dvigamo grudo,	ki	je brezplodna, ki rodi kamenita žita. ‒ Odkar	A
umiramo sami, dvigamo grudo, ki je brezplodna,	ki	rodi kamenita žita. ‒ Odkar ste odšli od nas	A
in rast. In lomil bom krone in cvetje bral,	ki	se bo še v popkih skrivalo, da sok, ki se v	A
bral, ki se bo še v popkih skrivalo, da sok,	ki	se v njih prelival je, šumeč valoval čez dolino	A
nad nami melanholija sivih tlakov, mrličev,	ki	ne morejo umreti. P. S. Vem, vi ne morete tega	A
‒ Ah, iz oblaka večernega (zadnjega sla,	ki	ohranja Evropi še luč!) lije kri v moje trudno	A
vse je večer in jutra ne bo, dokler ne umremo,	ki	nosimo krivdo umiranja, dokler ne umremo poslednji	A
tako truden; lezi, umri! Čeprav je še luč,	ki	znotraj sveti, čeprav to življenje imam tako	A
Godba pomladi Moje srce je gnano od godbe,	ki	nas čaka na rdeči obali, človek, o človeku,	A
i ti bodo pali; moje srce je gnano od godbe,	ki	nas pričakuje na rdeči obali. Golobčki Golobčki	A
živela, golobčki. Vi me spominjate ljubice moje,	ki	kakor vi je prišla pred okno, ki kakor vi je	A
ljubice moje, ki kakor vi je prišla pred okno,	ki	kakor vi je odletela, beli golobčki, iz moje	A
Saj so mi ceste sestre najvernejše, ceste,	ki	bele bleščijo skozi to temno noč; saj so mi	A
skozi to temno noč; saj so mi sestre zvezde,	ki	bde nad menoj. In če pomislim, kako je s teboj	A
nad menoj. In če pomislim, kako je s teboj,	ki	tiho spiš v koči sredi gora, saj nisem več sam	A
mrzlo in moja mati vstaja. Romar pomisli: zvon,	ki	v to temno jutro zvoni, moje matere, moje matere	A
še do večera Joj, kako dolgo je še do večera,	ki	tih in zlat nas vabi iz kraja krivic, nemira	A
moči, kot ranjeno golobico zanaša jo val krvi,	ki	se razliva preko sveta, preko borb in nemira	A
slap. Ti. . / . / stran 31 . / Kakor drevo,	ki	se strele boji Kakor drevo, ki se strele boji	A
Kakor drevo, ki se strele boji Kakor drevo,	ki	se strele boji in tiho sredi polja stoji trepetajoč	A
glavo na mrzlem kamnu, in ni biló brata človeka,	ki	bi ti zaprl oči. V tvoje mrtve, odprte oči je	A
začutiti eno se z Njim, a zaman! V množici sem,	ki	se giblje, upira, bolan sem, tako sem se že	A
sem, tako sem se že izkričal, v množici sem,	ki	ugaša, umira, k zmagi hitim in vem, da bom pal	A
trpeti, strmeti v razbiti svoj obraz. V bolest,	ki	ne mine nikoli, nikoli, in kot v zrcalo vodà	A
stran 41 . / Mati čaka Tujec, vidiš to luč,	ki	v oknu gori? Moja mati me čaka in mene ni, vse	A
da bo v njej mirna luč in topel svit zame,	ki	tavam okrog ubit, ubit. Joj!	A
poljubljam tvoj kruh Mati, poljubljam tvoj kruh,	ki	mi ga bedna pošiljaš; vem, da je kri vtisnjena	A
Mati, le tisti kruh, veš, nas lahko hrani,	ki	v njem začutiš kri prelito in bolest zatajeno	A
bleščeč in bogat, in le tako preženemo glad,	ki	nas tare s predmestno temo. In vsi kulturni	A
te strašne rime! Vedno me spominjajo fraz,	ki	so brez vsebine ‒ polne pekoče praznine mi lažejo	A
smisla in brez smeri, o, to niso jesenski oblaki,	ki	jih vihar podi, v mehaničnem taktu bijo, v prsi	A
ne curlja več od perutnic. To je od resnice,	ki	je smrt, a je Spoznanje. V črno jesensko noč	A
svetlo molčanje, da bi pozabil vse tiste osti,	ki	ranile moje so sanje. Tako bi v samoto in v	A
Opolnoči ‒ že čujem transmisije, nov svet je, drug,	ki	naša srca pije, ko tvorničar pijan in sit počiva	A
dá poguma, kot zvezda sredi tvorniškega šuma,	ki	delavcu je pred oči prišla, na trudno dušo mimo	A
blešči tisočerih luči in tam ob morjih človek,	ki	je svoje srce prodal, prazen in votel po tej	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani