ki (3.001-3.100)

Tratami, med katerimi jo »preplanja severnica«,	ki	jo »zaprede v mrak kot kresnico«. Šele v razdelku	A
Piščal Sonje Votolen, je mehka, iskrena izpoved,	ki	zaživi prav zaradi izčiščenih podob, skopega	A
jezika in pretanjenega posluha za notranji ritem,	ki	vznemiri skorajda panteistične pokrajine s komaj	A
v somraku žametne jeseni. Kot ledena sveča,	ki	se soncu noče. Kakor mrak, ki ni nikomur drag	A
ledena sveča, ki se soncu noče. Kakor mrak,	ki	ni nikomur drag. VSE SE še vidi.	A
SKRITA pod kožo se bledo nasmiham. Celofan,	ki	se hitro zarosi. VZPENJAM se v zrak.	A
malin in vleci zrnje greha iz trebuha klasja,	ki	je zrelo že od veka. Pihaj pihaj ti moj malin	A
za budnostjo. . / . / stran 21 . / OGOREK,	ki	je odmrlel. Samo sivina še.	A
27 . / SLADKO zmleto obleži klasje, zrnje,	ki	obeta, da iz njega izkipi nekoč nekaj, kar obeta	A
/ stran 38 . / JE TIHO toplo v hladnem,	ki	je malin in belo voljno je od moke. Ležijo kamni	A
Sonja Votolen, Malin Pesnica Sonja Votolen,	ki	se je poleg številnih objav že predstavila s	A
ohlapna ali nedorečena, pa v Malinu ‒ rokopisu,	ki	je pred menoj ‒ že zapoje dovolj smelo in prepričljivo	A
balon« ali »led v kropu«, pa vendar te podobe,	ki	zazvene včasih tudi presenetljivo, niso niti	A
nadrobljene in izgubljene, vmeščene v sedanjost,	ki	je lahko tudi nelepa, niz iskrenih občutij,	A
je lahko tudi nelepa, niz iskrenih občutij,	ki	pa ne splahni v plazu besedja, temveč v trenutku	A
temveč v obrobje poltemačnosti in zajetosti,	ki	jima sizifovsko kljubuje, kajti Malin, ta	A
se Čez neki hrib polzim Kapljica prevrela	ki	razmoči mesec na hoduljah Mokre veje debla	A
mokra Z njih zadnji sneg polzi se topi v skorjo	ki	je čezme zrasla Na samoto obsojen ptič se	A
sem tisoče zmrznjenih stebel Sledi po travi	ki	jo je soparina mojih pazduh upognila Sledi po	A
k neki zvezdi Vedno k neki zvezdi Pritajeni	Ki	misli da je ti Kdaj bom lahka dovolj in	A
drobno, milo, magično ‒ to so prvi čutni vtisi,	ki	me zajemajo ob srečanju z novo, skupno knjigo	A
knjižici izogniti na daleč. Poleg vseh pridevkov,	ki	sem jih za motrenje in (raz)umevanje tega pojava	A
slikarko. Bodi povedano že takoj: moč, energija,	ki	seva iz besed in likov Votolenove in Premove	A
/ Samo dve vzporedni ustvarjalni veščini,	ki	pa hočeš nočeš skupaj ustvarjata sinergijo.	A
najbliže tisti misli pesnika modreca Tagoreja,	ki	meni, da »um širok, a ne globok, obseže, a ne	A
dež, 1990, Malin, 1993, in Piščal, 1997),	ki	so vse ‒ s pričujočo vred ‒ upete prvoosebno	A
kratko, sveže. Potrebuje malo besed, a te,	ki	so, oblikuje mojstrsko, inovativno, četudi za	A
prepustimo postopkovna spoznanja likovnim veščakom,	ki	so nam svoje že sugestivno razložili, nas seveda	A
je neverjetno precizno likovno »lepopisje«,	ki	s svojimi črtami, vijugami in liki teši naše	A
Približa se japonskemu haikhai-haiku verzu,	ki	ga pa ne upošteva dosledno, ker svobodno kipi	A
svobodno kipi iz različnih tematskih vrelcev,	ki	zahtevajo svoje število zlogov.Ta odprtost besed	A
zahtevajo svoje število zlogov. Ta odprtost besed,	ki	jih polaga drugo ob drugo, drugo pod drugo z	A
celot ‒ ljubezenske, osebnoizpovedne: take,	ki	izpovedujejo svobodnost na robu mogočega-zamejenega	A
pripadnostjo kraju, ljudem in Naravi in take,	ki	se dotikajo roba vesoljnega, kozmičnega. Branje	A
vrste osvežujoča kopel v redkih kapljah vode,	ki	so avtoričine besede.Te besede se istovetijo	A
trga iz grobega vsakdana. In prav na tej meji,	ki	vulkansko, krhko, nenasilno bruhne iz nje krik	A
odpuščanje, razumevanje polnokrvnega bitja,	ki	se ne zadovoljuje s sirotnimi darovi tu-in-zdaj	A
sebi pa nosi usodnega, legendarnega Ikarusa,	ki	se mu scvrejo krila, če leti preblizu sonca	A
poezije, prevladujejo durove. Raje žarči toplino,	ki	jo pač potrebuje vsako bitje za nekaj desetlet	A
sebe. Panonska, ciganska, rezgetava narava,	ki	ne more skriti štajerskih potez osebnosti, nas	A
radoživostjo in dekliško igrivostjo deklice,	ki	bi se kot ženska še vedno rada igrala z metulji	A
ali privoščljiv. Prej je pljusk radostne igre,	ki	vabi v igro.Igri se preda, jo živi in nas s	A
ktivistična«, ne »post-moderna«, »globalna«. Punčka,	ki	pojoč smuka glave sončnic ob travniku in se	A
travniku in se nagajivo smeje resnobnim pesnikunom,	ki	kraljujejo po vseh slovenskih antologijah in	A
otroke abecedo življenja. S svojskim (na)glasom,	ki	se razlega daleč čez meje listov.In se čisto	A
grožnjami in dobičkarji obteženem svetu. Sonček pač,	ki	ima od vseh rož najraje pomladni žafran, ki	A
ki ima od vseh rož najraje pomladni žafran,	ki	žari-znotraj. Ivan Cimerman	A
Primorska srečanja in številne druge. Subjekt,	ki	je prepleten z naravo in katerega pesnica spretno	A
razpoloženji in občutji. Občutje dveh svetov,	ki	sta na videz vzporedna, na trenutke padeta v	A
daleč narazen. Občutje relativnosti in bolečine,	ki	nastane kot posledica zavedanja, da ni nič docela	A
boleč pritisk njenih nedosegljivih dimenzij,	ki	subjekt privede do sizifovske drže: »Nočem biti	A
trenutkih, kajti njene pesmi so trenutek; trenutek,	ki	vstane in pred očmi vehementno razpre stisko	A
oblikuje kot nizanje lirskih drobcev in refleksij,	ki	se koncentrično zgoščajo v središče, kjer postane	A
sočna in sončna ali mrtva in samotna. Pesmi,	ki	jih imamo pred seboj, so nadaljevanje izraza	A
jih imamo pred seboj, so nadaljevanje izraza,	ki	smo ga pri Votolenovi že vajeni ‒ napisane so	A
prisiljeno ali izumetničeno. Zgoščena sintaksa,	ki	je premišljena, prav tako skrbna izbira stilnih	A
pesmim vdihnejo potrebno življenje. Poezija,	ki	»bi lahko sneg stopila«, ki se ne ustavlja,	A
življenje. Poezija, ki »bi lahko sneg stopila«,	ki	se ne ustavlja, temveč se razliva čez papir	A
tudi tebi. So snovalci sproščenega dialoga,	ki	vsakogar bogati. Angela Pajnkiher Prem je nedvomno	A
zgodbe življenja? In vendar vse te linije,	ki	se raztezajo od krožnih, polkrožnih, pa do klinastih	A
abstraktne simbole. Notranji impulz rojeva podobe,	ki	so prepoznavne, določljive, saj slike Angele	A
zanimiva pa je njena serija meditacijskih kart,	ki	jih je poimenovala Mavrične podobe.Tokrat	A
se mi zazdi, da le svarim se sama pred seboj,	ki	bijem v sebi večni boj, da nisem znotraj sebe	A
peneče se gladine, vzletajo, kot bele ptice,	ki	skozi zrak, omamni vonj mi poneso v nosnice	A
Kako mi vsakič znova ugaja! Okus,	ki	me, skoraj v strahu, z mislijo navdaja, da sreča	A
tvojih se očeh, nihče ne vidi iskric v njih,	ki	čakajo, da kdo ti strog obraz razpoloži v nasmeh	A
ker zgodba v tebi pesni zlate stavke v nas,	ki	na ledeno goro, vodijo nas, enega za drugim	A
Osamljena. In misel,	ki	mora vsakič znova umreti. Vzemi jo enkrat, le	A
zavisti, če rada bi, da bi jih bral edino tisti,	ki	za moje v zameno, mi sam oči, kot bisere in	A
vase, . / . / stran 28 . / verjemi tudi ti,	ki	si med mnogimi, z ljubeznijo izbran. Pa če ti	A
nikdar več ne bom spet ista, ne bom več violina,	ki	v rokah cigana joče, ne bom več lutka čista	A
v rokah cigana joče, ne bom več lutka čista,	ki	pleše in se smeje, kadar se mu to zahoče. A	A
mirim,. Razpri srce, da zlijem vanj ti željo,	ki	gori, in z njo zanetim ogenj, ki le tli ... Razvnemi	A
vanj ti željo, ki gori, in z njo zanetim ogenj,	ki	le tli ... Razvnemi žametno telo, ki od strasti	A
zanetim ogenj, ki le tli ... Razvnemi žametno telo,	ki	od strasti, kot kruh kipi, med goro čipk zarini	A
prodreta jasno še v sanjavo, omotično toplino,	ki	vleče te v skušnjavo. Misel na telesu ti izčrpanem	A
zadnji poljub, čemu si izbiral še zadnje besede,	ki	jih je zavrnil moj, novih dni, up. Kar slišim	A
neizrečene besede in čutim ta, neizživeti poljub,	ki	hotel v eno je speti preteklost in se odreči	A
bolj čuteče. In zrla bi v oči prepolne sreče,	ki	pogasi jim žejo, le pogled še, na vse, kar že	A
nočne sanje in šepetala spet naprej besede,	ki	tamkaj le lahko verjamem vanje. KONČNO LE RAZJASNI	A
druge, je zadušen od teže let. Ta tvoj pogled,	ki	zdaj zre vame, kot trot na neizpiti cvet, zaman	A
mračnost njune glasbe seda na vznemirjeno srce,	ki	le to, kar hoče, sliši, slepo, zavedeno je.	A
Pesem jima nosi hrano in redi ljubezni moč,	ki	ne ve, kam se obrača, kje ujela ju bo noč.	A
poleti za mimozami ihtimo, zakaj trenutek,	ki	življenje spremeni, tako je hiter, da ga zamudimo	A
tak šopek, kot pač je, ne naredimo, trenutke,	ki	še spremenijo nas lahko, pa urno, nam koristne	A
mislih sanja sebe, ko dih skrivnosti daje krila,	ki	zamahujejo v norosti, kjer brez smeri, v cilju	A
prihaja radost slepa, iskrenost tistega duha,	ki	zanj iztrgal svoje bi srce očeta, da bi življenje	A
in sedanjost in iskrena občutja in doživetja,	ki	jim verjamemo.Pa tudi izraznih iskanj in najdenj	A
objaviti prav takšne, kakršne so. Za mnoge,	ki	pesnico poznajo, bo tole knjižno sonce nad vodnjakom	A
Njeni hladni prsti se dotikajo golih teles,	ki	se jim nemočni izvijajo, dokler ne omagajo.	A
zopet leže med ljudi. Med tihe sence zbrane,	ki	medlijo, ali vse bolj ostro zbadajo resnici	A
ne znam. Poruši vse pregrade v svoji glavi,	ki	ti jih, ta požrešni, je pozidal svet. Prisluhniva	A
ona kukavica ali kakšna bolj spodobna ptica,	ki	svoje gnezdo rada ima, v njem pa prostor za	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani