Pustila bi, da tvoja dlan si najde, kar bi pobožala še bolj ljubeče, čeprav nje sled telo pozna že, zdi se, poboža spet bolj toplo, bolj čuteče. In zrla bi v oči prepolne sreče, ki pogasi jim žejo, le pogled še, na vse, kar že vzljubile so goreče, kar legla bi nazaj med nočne sanje in šepetala spet naprej besede, ki tamkaj le lahko verjamem vanje.
KONČNO LE RAZJASNITEVSTO OBRAZOV Med vsemi tvojimi obrazi, bil je le zame en pogled, zdaj živ je le še med spomini, nasmehov tvojih in besed.