Občutje dveh svetov, ki sta na videz vzporedna, na trenutke padeta v presek, toda že takoj zatem sta spet daleč narazen. Občutje relativnosti in bolečine, ki nastane kot posledica zavedanja, da ni nič docela in povsem združljivo. Narava je subjektu prostor velikega navdušenja in občudovanja, je pa tudi boleč pritisk njenih nedosegljivih dimenzij, ki subjekt privede do sizifovske drže: »Nočem biti ujeta / v eno telo zamejena«, ali praznega krika: »Odmev odmev odmev / / Kot da se sinjina ženi«.