FANTOM Dve srci željni sta družbe, v svoji glasbi živita, od njunih otožnih spevov les in kamen ječita. Ko ujeta med dvorane in hodnike kamnite, v donenju njunih pesmi lovita sence skrite, mračnost njune glasbe seda na vznemirjeno srce, ki le to, kar hoče, sliši, slepo, zavedeno je. Pesem jima nosi hrano in redi ljubezni moč, ki ne ve, kam se obrača, kje ujela ju bo noč.