nova beseda iz Slovenije

ki (2.501-2.600)


srečno mi mladost. Črvič požrešni je bridkost,      ki      me razjeda in mori... Jesenska povest Na tleh  A
listi. Prav taki vsi so, kakor bil je tisti,      ki      sem pobrala ga na gozdni poti: vsi rastli in  A
radostno pesmijo deklica mlada v svet bi odšla,      ki      se v dalji blesti toda kako, ko mi sleherna  A
dviga v višine; tak je, kot kepica rjave prsti,      ki      se potaplja v nebesne modrine; mlademu jutru  A
zvrhane čaše opojna sladkost, sončna svetloba,      ki      sem jo zajela v čisto srce, to je - moja mladost  A
radostno pesmijo deklica mlada v svet bi odšla,      ki      se v dalji blesti toda kako, ko mi sleherna  A
Kot slovenska pesem... Kaj mi mar glasovi,      ki      iz strun kipé! kaj veseli zvoki lepe pesmi tuje  A
raztrgano korito. V njem se čuje ihtenje kapljic,      ki      so v dnu zastale. Čez griček sapice so zapihljale  A
Trdo zveni od tal enakomerna Vojaška hoja mas,      ki      v noč hitijo. Ukrade zviška sapa se večerna  A
sabo sva vzeli rože, da znamenje sva okrasili,      ki      na pobočju grička samuje; zunaj zelen bršljan  A
v meni sniva raj detinski. Škoda valčkov,      ki      se v reko potopijo! Škoda misli, ki se v svetu  A
valčkov, ki se v reko potopijo! Škoda misli,      ki      se v svetu izgubijo! Ne!  A
ne čuti drhtenja pod zemljo, ne sliši vode,      ki      v biserih drobcenih se čez kapnike preliva.  A
drobcenih se čez kapnike preliva. Vse pesmi,      ki      plavajo preko šumečih lesov, vse speve, ki zlivajo  A
ki plavajo preko šumečih lesov, vse speve,      ki      zlivajo se nad samotno dolino, vse misli, ki  A
ki zlivajo se nad samotno dolino, vse misli,      ki      romajo daleč, tja daleč domov, vse tihe spomine  A
rada poroma ob urah skrivnostnih... Studenček,      ki      v tihi dolini na dan je privrel, neslišno izlil  A
skalil se premnogokrat v zemeljski je bolečini,      ki      se je, kot solze, razlivala v pesmih njegovih  A
prišla si ti med nas! Škoda je prostora zate,      ki      nadležen si plevel! Veš, povem ti, med pšenico  A
bogati klas pšenični, rahlih tal! Isti Stvarnik,      ki      ga tebi, meni je življenje dal! In zaman ne  A
polje tja v samotno senožet, da pozabim ran,      ki      seka jih v srce krivični svet S hrupne ceste  A
54 . \/ Proseče izteza v zrak veje trhléne,      ki      prvi dih vetra jih v brezdno zažene. Na gričku  A
tako, da bi lahko pobožala z roko žareče sonce,      ki      se v dnu leskeče. Ah, kolikokrat ob viru sem  A
topel si poslal pozdrav, tih kot drobna solza,      ki      je iz oči privrela, sladek kot cvetlica, ki  A
ki je iz oči privrela, sladek kot cvetlica,      ki      je v jutru zacvetela, jasen, kakor žarek sonca  A
razigran, vesel kot smeh nedolžnega otroka,      ki      nikdar ne utone v mislih žalostnih. Hvala ti  A
misli neizgovorjene. Daleč nekje dvoje rok,      ki      bi nebesni obok v večnost razmaknile meni.   A
varna naju vodi pot! Ljubim tvojo silno moč,      ki      je nihče zlomil ne bi toda ti si zdaj sam sebi  A
meni sanjal, za negotovost vso, za ves brezup,      ki      si se v njem, kot hrast v viharju sklanjal za  A
viharju sklanjal za tvojo trpko, žalostno mladost,      ki      je vsa lepa, vsa podobna moji, za brez števila  A
podobna moji, za brez števila čudežnih lepot,      ki      dan za dnem jih gledam v duši tvoji za silno  A
v duši tvoji za silno dušno in telesno moč,      ki      meni si poklonil jo ljubeče, za tvojo nežno  A
toliko lepote in toliko ljubezni in dobrote,      ki      s tabo vred ne sme - ne sme umreti! Vem, da  A
tankov, bombnikov, raket; ker ne pojejo pravice,      ki      jo piše bajonet! Vanje vžgal ni psovk in kletve  A
ve, kje. Umaknjen in razvezan kot besede,      ki      stečejo, upolglasnjene in blede, še vedno vsako  A
let. Zanje sem zdaj odljuden kralj Matjaž,      ki      ima za kralja presuhljat obraz in laže se, da  A
prižgem in se predam silicijevi sreči; sreči,      ki      jo procesor omejuje in tehle nekaj palcev monitorja  A
Družim se z Vodniki in Damasceni Devi in drugimi,      ki      (spet) jih moram brat. Zmoti me poštar: »Nekaj  A
se mu, kakor vedno, čudno zdi, da tale tiček,      ki      v vagonu ždi, namesto da bi mahal, fantazira  A
dlan, nemirne oči, nasmešek spodkopan in jezik,      ki      spregovorit ne sme. Poznal sem jo, nekoč sem  A
polegli so me s čevlji na nogáh; z edinimi,      ki      sem jih sploh imel. Star totengrobar jih skrivaj  A
Še en ubogi norec je šel s sveta. Tisti,      ki      jih je država za to pláčala, bodo malo popravili  A
/\ .. stran 20 . \/ Čas za Geca Čas,      ki      minil je, mislil je v c-molu. Čas, ki prihaja  A
Čas, ki minil je, mislil je v c-molu. Čas,      ki      prihaja, misli kdo ve kaj. In vmesni čas je  A
sploh ni važno, kaj si misli zdaj. In ceste,      ki      sva skupaj jih preštela, vonj kilometrov, ki  A
ki sva skupaj jih preštela, vonj kilometrov,      ki      so mimo šli, čudaške babe, ki sva jim verjela  A
vonj kilometrov, ki so mimo šli, čudaške babe,      ki      sva jim verjela, bronaste kaplje iz kiklopskih  A
bronaste kaplje iz kiklopskih oči preteklosti,      ki      morala je biti, a je prodala svoje enciklopedije  A
vse to so zdaj bežne periferije sedanjosti,      ki      pravkar daje v ler in menja c-mol v C-dur, mon  A
popoldnevih, polnih marčnih sanj, ali po vonju,      ki      me je spreminjal iz majordoma rim v moža dejanj  A
nate veže? Mordá kakšna stara fotografija,      ki      več, se prepričujem, nima teže in funkcionira  A
Krč, kaj pa! Pesniški krč,      ki      ure ne pozna. Lepotni spanec - téga ni mu mar  A
v mrak in, ker bo veter dober, slišal vlak,      ki      ob tej uri vozi nočne ptiče. Mar kdo od njih  A
line nekdanjih dni iz drobnih, drevnih rož,      ki      sva jim skupaj trla okončine in tanke, nedorasle  A
vse to se vrti in vrti in vrti. Ljubezen,      ki      danes mordá kaj obeta, že jutri na gavgah nesmisla  A
obrnil na bok! Mar bi porezal vratove postavam,      ki,      davne, si zopet želijo v moj krog in vabijo  A
Prijel se me je slôves samotarja, čudnega bebčka,      ki      ne gre iz hiše in nekaj tipka, ves čas nekaj  A
večeri. Dan me spet je spremenil v Pavliho,      ki      z večerom lutkasto zaspi. To je moja nova amplituda  A
bežiš pred tem, kar je bilo, in gledaš vejice,      ki      jih je čas postavil nekako prenagosto - pusti  A
Koraki. In harlekin,      ki      jeclja. Najprej temnomoder plašč mraka.   A
nekje na dolgih poljih polmraka. In ljubezen,      ki      iz srca odkoraka... In se zavleče kakor ranjenec  A
Kar mora umreti, umre. Kar pa ostane, je čas,      ki      stara vrata pozapre. Stare obveze s tem so zanj  A
frajer nametal reklame v naše kaslce (adijo!),      ki      se predvsem računov veselijo; jaz sem že spodaj  A
se mi zdi, da nisem tokrat jaz edini dajek,      ki      hodi v razbohotenem aprilu naokoli s kapo.Gripe  A
menoj (zopet bo rdeča!) spregovorijo pravljico,      ki      jo poznam. Ah, tisti vlak iz Žalca.  A
ko stal, kot zdaj, sem tu nasproti blokov,      ki      jih poplava je dodobra zvila. Bloki Malgajeve  A
starka, vredna občudovanja, pa make-up drevja,      ki      mi šepeta, kaj vse je videlo in koga vse pozna  A
vse to mi je domače, vse je moje preteklost,      ki      ostaja vedno ista, kot bi nikdar ne bil obrnil  A
saj sta zgolj smog spominov, jedek dim, misel,      ki      vrta s svojim starim gnevom; pot nadaljujem  A
nadaljujem, malce bolj zamišljen skoz jutro,      ki      se zdaj mi zdi še tišje, mimo Zaljubljencev  A
se zdaj mi zdi še tišje, mimo Zaljubljencev,      ki      obvladata zadevo. XII.   A
XII. Mimo Zaljubljencev,      ki      obvladata zadevo, grem, vase zvit: srečna sta  A
iskrena pred nočjo in dnevom, skulpturi bronasti,      ki      nanju s členkom trkaš in si predstavljaš njuno  A
XIII. Pobronjena objemata se zvesto, dva,      ki      ju je scenarij kaznoval. Resnica bržkone drugače  A
zadel infarkt in zdaj trohni nekje, ubog hudič,      ki      vse življenje ni zaslužil nič, le čudne votle  A
a vse to primerjave ne zdrži z življenjem,      ki      se čudežno začne, ko se na Lavi jutro naredi  A
v rahlem zgodnjem dežju, mimo Zaljubljencev,      ki      obvladata zadevo pobronjena objemata se zvesto  A
Večer je sit narékanja ljudi. Gledam gospoda,      ki      tam čez kadi in zdi se mi, da bo vsak hip zblaznel  A
menoj in jedki vonji vrle pivovarne in tisti,      ki      na tekmo so nocoj privlekli pokovke za pol kasarne  A
kvari, a ta je podarjen, pa naj mu bo. Gospa,      ki      prej živela je v tej sobi, je uživala v Burkatovi  A
robi, v visoki stárosti brez hude zapuščine,      ki      zanjo bi potomci se poklali, pobili in potolkli  A
XIII. Emocionalno sem navezan na vsak prah,      ki      se nesramno kotali po sobi. Ničesar ne pobrišem  A
golobica, bela, brezdomna, asocialna ptica,      ki      ji pri meni je bolj všeč kot na peronu? Pa naj  A
kot buče, redko zasejane. In vrtna potka,      ki      do vhoda pelje in kutine, sveže, pravkar nabrane  A
Tu ni ne norih bab, ne interneta, ne avtov,      ki      že zjutraj vse usmradijo summa summarum: umirjeno  A
za Dravo. V hiši, kjer živim, sta le gospa,      ki      Abrahama melje in cucek, ki ga komajda trpim  A
živim, sta le gospa, ki Abrahama melje in cucek,      ki      ga komajda trpim. Obrežje je streljaj od hiše  A
topel toast na kolodvoru mi osmišljuje dan,      ki      se rojeva. Hec, da tako stojim v preddverju  A
pa branje voznih redov in strmenje v moža,      ki      zopet po smetnjakih stika in si mrmra: frdamano  A
jutro znova misel uhaja v tista ljubljanska,      ki      so že minila, ko si okoli sedmih pozvonila in  A
strune. Ni ji kaj dosti mar za tákele pisune,      ki      kažejo ji hrbet cele dni in buljijo v zaslon  A
sploh nimajo pomena, sploh take s harfo ne,      ki      brez imena že leta so na zidu v isti pozi, smehljajo  A
miru in čudim se prihajajočemu večeru in dnevu,      ki      prihod bi rad preprečil. Oče priteče.  A
morda ovekovečil, sopotnico njegovih tenkih ust,      ki      se smejijo čisto po avstrijsko? Odhajata.   A
vzel in da nekdó prikrival bo resnico? Nekdó,      ki      je takrát sopotoval in leto dni zatem spuhtel  A
hišo šla, bratranec pa divjal je po peskovniku,      ki      ga dandanes nadomešča ozka greda...) mama prišla  A
imata? Morda o drobni jantarjasti Nefreteti,      ki      sta jo imela v sobi na omari? Vse to bilo bi  A
kot pribit, vrtel sem Še pomahal ni z roko,      ki      jo (ko šli smo s Svete Magdalene jaz, oče in  A
tákrat bruham stihe kot vulkan in gledam hipe,      ki      jih sprogramiran samosprožilec je takrat ovekovečil  A
hkrati razsvetljuje v dveh različnih podobah,      ki      pa sta v literaturi vendarle del enega in istega  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA