ki (2.501-2.600)

srečno mi mladost. Črvič požrešni je bridkost,	ki	me razjeda in mori... Jesenska povest Na tleh	A
listi. Prav taki vsi so, kakor bil je tisti,	ki	sem pobrala ga na gozdni poti: vsi rastli in	A
radostno pesmijo deklica mlada v svet bi odšla,	ki	se v dalji blesti toda kako, ko mi sleherna	A
dviga v višine; tak je, kot kepica rjave prsti,	ki	se potaplja v nebesne modrine; mlademu jutru	A
zvrhane čaše opojna sladkost, sončna svetloba,	ki	sem jo zajela v čisto srce, to je - moja mladost	A
radostno pesmijo deklica mlada v svet bi odšla,	ki	se v dalji blesti toda kako, ko mi sleherna	A
Kot slovenska pesem... Kaj mi mar glasovi,	ki	iz strun kipé! kaj veseli zvoki lepe pesmi tuje	A
raztrgano korito. V njem se čuje ihtenje kapljic,	ki	so v dnu zastale. Čez griček sapice so zapihljale	A
Trdo zveni od tal enakomerna Vojaška hoja mas,	ki	v noč hitijo. Ukrade zviška sapa se večerna	A
sabo sva vzeli rože, da znamenje sva okrasili,	ki	na pobočju grička samuje; zunaj zelen bršljan	A
v meni sniva raj detinski. Škoda valčkov,	ki	se v reko potopijo! Škoda misli, ki se v svetu	A
valčkov, ki se v reko potopijo! Škoda misli,	ki	se v svetu izgubijo! Ne!	A
ne čuti drhtenja pod zemljo, ne sliši vode,	ki	v biserih drobcenih se čez kapnike preliva.	A
drobcenih se čez kapnike preliva. Vse pesmi,	ki	plavajo preko šumečih lesov, vse speve, ki zlivajo	A
ki plavajo preko šumečih lesov, vse speve,	ki	zlivajo se nad samotno dolino, vse misli, ki	A
ki zlivajo se nad samotno dolino, vse misli,	ki	romajo daleč, tja daleč domov, vse tihe spomine	A
rada poroma ob urah skrivnostnih... Studenček,	ki	v tihi dolini na dan je privrel, neslišno izlil	A
skalil se premnogokrat v zemeljski je bolečini,	ki	se je, kot solze, razlivala v pesmih njegovih	A
prišla si ti med nas! Škoda je prostora zate,	ki	nadležen si plevel! Veš, povem ti, med pšenico	A
bogati klas pšenični, rahlih tal! Isti Stvarnik,	ki	ga tebi, meni je življenje dal! In zaman ne	A
polje tja v samotno senožet, da pozabim ran,	ki	seka jih v srce krivični svet S hrupne ceste	A
54 . \/ Proseče izteza v zrak veje trhléne,	ki	prvi dih vetra jih v brezdno zažene. Na gričku	A
tako, da bi lahko pobožala z roko žareče sonce,	ki	se v dnu leskeče. Ah, kolikokrat ob viru sem	A
topel si poslal pozdrav, tih kot drobna solza,	ki	je iz oči privrela, sladek kot cvetlica, ki	A
ki je iz oči privrela, sladek kot cvetlica,	ki	je v jutru zacvetela, jasen, kakor žarek sonca	A
razigran, vesel kot smeh nedolžnega otroka,	ki	nikdar ne utone v mislih žalostnih. Hvala ti	A
misli neizgovorjene. Daleč nekje dvoje rok,	ki	bi nebesni obok v večnost razmaknile meni.	A
varna naju vodi pot! Ljubim tvojo silno moč,	ki	je nihče zlomil ne bi toda ti si zdaj sam sebi	A
meni sanjal, za negotovost vso, za ves brezup,	ki	si se v njem, kot hrast v viharju sklanjal za	A
viharju sklanjal za tvojo trpko, žalostno mladost,	ki	je vsa lepa, vsa podobna moji, za brez števila	A
podobna moji, za brez števila čudežnih lepot,	ki	dan za dnem jih gledam v duši tvoji za silno	A
v duši tvoji za silno dušno in telesno moč,	ki	meni si poklonil jo ljubeče, za tvojo nežno	A
toliko lepote in toliko ljubezni in dobrote,	ki	s tabo vred ne sme - ne sme umreti! Vem, da	A
tankov, bombnikov, raket; ker ne pojejo pravice,	ki	jo piše bajonet! Vanje vžgal ni psovk in kletve	A
ve, kje. Umaknjen in razvezan kot besede,	ki	stečejo, upolglasnjene in blede, še vedno vsako	A
let. Zanje sem zdaj odljuden kralj Matjaž,	ki	ima za kralja presuhljat obraz in laže se, da	A
prižgem in se predam silicijevi sreči; sreči,	ki	jo procesor omejuje in tehle nekaj palcev monitorja	A
Družim se z Vodniki in Damasceni Devi in drugimi,	ki	(spet) jih moram brat. Zmoti me poštar: »Nekaj	A
se mu, kakor vedno, čudno zdi, da tale tiček,	ki	v vagonu ždi, namesto da bi mahal, fantazira	A
dlan, nemirne oči, nasmešek spodkopan in jezik,	ki	spregovorit ne sme. Poznal sem jo, nekoč sem	A
polegli so me s čevlji na nogáh; z edinimi,	ki	sem jih sploh imel. Star totengrobar jih skrivaj	A
Še en ubogi norec je šel s sveta. Tisti,	ki	jih je država za to pláčala, bodo malo popravili	A
/\ .. stran 20 . \/ Čas za Geca Čas,	ki	minil je, mislil je v c-molu. Čas, ki prihaja	A
Čas, ki minil je, mislil je v c-molu. Čas,	ki	prihaja, misli kdo ve kaj. In vmesni čas je	A
sploh ni važno, kaj si misli zdaj. In ceste,	ki	sva skupaj jih preštela, vonj kilometrov, ki	A
ki sva skupaj jih preštela, vonj kilometrov,	ki	so mimo šli, čudaške babe, ki sva jim verjela	A
vonj kilometrov, ki so mimo šli, čudaške babe,	ki	sva jim verjela, bronaste kaplje iz kiklopskih	A
bronaste kaplje iz kiklopskih oči preteklosti,	ki	morala je biti, a je prodala svoje enciklopedije	A
vse to so zdaj bežne periferije sedanjosti,	ki	pravkar daje v ler in menja c-mol v C-dur, mon	A
popoldnevih, polnih marčnih sanj, ali po vonju,	ki	me je spreminjal iz majordoma rim v moža dejanj	A
nate veže? Mordá kakšna stara fotografija,	ki	več, se prepričujem, nima teže in funkcionira	A
Krč, kaj pa! Pesniški krč,	ki	ure ne pozna. Lepotni spanec - téga ni mu mar	A
v mrak in, ker bo veter dober, slišal vlak,	ki	ob tej uri vozi nočne ptiče. Mar kdo od njih	A
line nekdanjih dni iz drobnih, drevnih rož,	ki	sva jim skupaj trla okončine in tanke, nedorasle	A
vse to se vrti in vrti in vrti. Ljubezen,	ki	danes mordá kaj obeta, že jutri na gavgah nesmisla	A
obrnil na bok! Mar bi porezal vratove postavam,	ki,	davne, si zopet želijo v moj krog in vabijo	A
Prijel se me je slôves samotarja, čudnega bebčka,	ki	ne gre iz hiše in nekaj tipka, ves čas nekaj	A
večeri. Dan me spet je spremenil v Pavliho,	ki	z večerom lutkasto zaspi. To je moja nova amplituda	A
bežiš pred tem, kar je bilo, in gledaš vejice,	ki	jih je čas postavil nekako prenagosto - pusti	A
Koraki. In harlekin,	ki	jeclja. Najprej temnomoder plašč mraka.	A
nekje na dolgih poljih polmraka. In ljubezen,	ki	iz srca odkoraka... In se zavleče kakor ranjenec	A
Kar mora umreti, umre. Kar pa ostane, je čas,	ki	stara vrata pozapre. Stare obveze s tem so zanj	A
frajer nametal reklame v naše kaslce (adijo!),	ki	se predvsem računov veselijo; jaz sem že spodaj	A
se mi zdi, da nisem tokrat jaz edini dajek,	ki	hodi v razbohotenem aprilu naokoli s kapo.Gripe	A
menoj (zopet bo rdeča!) spregovorijo pravljico,	ki	jo poznam. Ah, tisti vlak iz Žalca.	A
ko stal, kot zdaj, sem tu nasproti blokov,	ki	jih poplava je dodobra zvila. Bloki Malgajeve	A
starka, vredna občudovanja, pa make-up drevja,	ki	mi šepeta, kaj vse je videlo in koga vse pozna	A
vse to mi je domače, vse je moje preteklost,	ki	ostaja vedno ista, kot bi nikdar ne bil obrnil	A
saj sta zgolj smog spominov, jedek dim, misel,	ki	vrta s svojim starim gnevom; pot nadaljujem	A
nadaljujem, malce bolj zamišljen skoz jutro,	ki	se zdaj mi zdi še tišje, mimo Zaljubljencev	A
se zdaj mi zdi še tišje, mimo Zaljubljencev,	ki	obvladata zadevo. XII.	A
XII. Mimo Zaljubljencev,	ki	obvladata zadevo, grem, vase zvit: srečna sta	A
iskrena pred nočjo in dnevom, skulpturi bronasti,	ki	nanju s členkom trkaš in si predstavljaš njuno	A
XIII. Pobronjena objemata se zvesto, dva,	ki	ju je scenarij kaznoval. Resnica bržkone drugače	A
zadel infarkt in zdaj trohni nekje, ubog hudič,	ki	vse življenje ni zaslužil nič, le čudne votle	A
a vse to primerjave ne zdrži z življenjem,	ki	se čudežno začne, ko se na Lavi jutro naredi	A
v rahlem zgodnjem dežju, mimo Zaljubljencev,	ki	obvladata zadevo pobronjena objemata se zvesto	A
Večer je sit narékanja ljudi. Gledam gospoda,	ki	tam čez kadi in zdi se mi, da bo vsak hip zblaznel	A
menoj in jedki vonji vrle pivovarne in tisti,	ki	na tekmo so nocoj privlekli pokovke za pol kasarne	A
kvari, a ta je podarjen, pa naj mu bo. Gospa,	ki	prej živela je v tej sobi, je uživala v Burkatovi	A
robi, v visoki stárosti brez hude zapuščine,	ki	zanjo bi potomci se poklali, pobili in potolkli	A
XIII. Emocionalno sem navezan na vsak prah,	ki	se nesramno kotali po sobi. Ničesar ne pobrišem	A
golobica, bela, brezdomna, asocialna ptica,	ki	ji pri meni je bolj všeč kot na peronu? Pa naj	A
kot buče, redko zasejane. In vrtna potka,	ki	do vhoda pelje in kutine, sveže, pravkar nabrane	A
Tu ni ne norih bab, ne interneta, ne avtov,	ki	že zjutraj vse usmradijo summa summarum: umirjeno	A
za Dravo. V hiši, kjer živim, sta le gospa,	ki	Abrahama melje in cucek, ki ga komajda trpim	A
živim, sta le gospa, ki Abrahama melje in cucek,	ki	ga komajda trpim. Obrežje je streljaj od hiše	A
topel toast na kolodvoru mi osmišljuje dan,	ki	se rojeva. Hec, da tako stojim v preddverju	A
pa branje voznih redov in strmenje v moža,	ki	zopet po smetnjakih stika in si mrmra: frdamano	A
jutro znova misel uhaja v tista ljubljanska,	ki	so že minila, ko si okoli sedmih pozvonila in	A
strune. Ni ji kaj dosti mar za tákele pisune,	ki	kažejo ji hrbet cele dni in buljijo v zaslon	A
sploh nimajo pomena, sploh take s harfo ne,	ki	brez imena že leta so na zidu v isti pozi, smehljajo	A
miru in čudim se prihajajočemu večeru in dnevu,	ki	prihod bi rad preprečil. Oče priteče.	A
morda ovekovečil, sopotnico njegovih tenkih ust,	ki	se smejijo čisto po avstrijsko? Odhajata.	A
vzel in da nekdó prikrival bo resnico? Nekdó,	ki	je takrát sopotoval in leto dni zatem spuhtel	A
hišo šla, bratranec pa divjal je po peskovniku,	ki	ga dandanes nadomešča ozka greda...) mama prišla	A
imata? Morda o drobni jantarjasti Nefreteti,	ki	sta jo imela v sobi na omari? Vse to bilo bi	A
kot pribit, vrtel sem Še pomahal ni z roko,	ki	jo (ko šli smo s Svete Magdalene jaz, oče in	A
tákrat bruham stihe kot vulkan in gledam hipe,	ki	jih sprogramiran samosprožilec je takrat ovekovečil	A
hkrati razsvetljuje v dveh različnih podobah,	ki	pa sta v literaturi vendarle del enega in istega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani