In prav ti osončeni drobci pesnice Sonje Votolen so neka vabljiva svojskost, nenasilna, ne izumetničeno »konstruktivistična«, ne »post-moderna«, »globalna«. Punčka, ki pojoč smuka glave sončnic ob travniku in se nagajivo smeje resnobnim pesnikunom, ki kraljujejo po vseh slovenskih antologijah in čitankah, po katerih Sonja vsak dan uči otroke abecedo življenja. S svojskim (na)glasom, ki se razlega daleč čez meje listov.