In prav erotika pozvanja kot »malinovsko klopotanje«, kot prikrit in hkrati odkrit lajtmotiv, kot zlata nitka, da je lahko »gola zlahka prikrita« ali »pogrebna« ali ujeta vase. Prav ta dvojnost sveta in sebe, ta večni znotraj-zunaj, žene pesnico v precep: skorajda navdušeni panteizem je ne zapelje v arkadijsko idilo, temveč v obrobje poltemačnosti in zajetosti, ki jima sizifovsko kljubuje, kajti Malin, ta vezni cikel s svojim poudarjenim živim notranjim ritmom poveže zbirko v gibanje, v pritrkavanje in odstiranje, v malodušje in navdušenje, a ne le nad življenjem, temveč in predvsem nad poezijo. Milan Vincetič